Pred natanko 15 leti sem poslovno začel sodelovati z danes enim najbolj uspešnih fotografov na svetu. Takrat je bil šele začetnik, čeprav je imel za seboj že deset let profesionalne fotografije. Govorim namreč o slikanju na porokah, maturantskih plesih… Spomnim se, da sva sedela na pomolu v Portorožu, ko mi je dejal, da sicer uživa v fotografiji, vendar ne more fotografirati tistih, ki se fotoaparatu nastavljajo in pri tem niso iskreni. Sprva ga nisem razumel, vendar mi je hitro postalo jasno, ko je iz torbe potegnil 100 fotografij oseb, ki so stali v vrsti ali se nastavili fotoaparatu, zato da bi bili ujeti trenutki.

„Saj jih razumem, pa tudi nekdo to mora delati, vendar jaz tega ne morem. V tem vsakdanjem svetu je toliko mask, ljudje igrajo, enostavno ne razumem, zakaj so vsi tako statični in se želijo pokazati pred drugimi v neki luči, kar v resnici sploh niso. To vse vidim s fotografij,“ je slikovito pripovedoval. Najprej mi je pokazal uradne slike, potem pa tiste, ki so nastale po formalnem fotografiranju. „Veš, ko končamo uradni del, naredim še skoraj toliko fotografij, popolnoma spontano, ko niti ne vedo, da jih fotografiram. Ko sem gledal te fotografije, skoraj nisem mogel verjeti, kako drugačni so bili, veliko lepši, iskren… iz oči pa je žarelo veselje. Med tem, ko so bile predhodne fotografije statične, njihovi obrazi so bili mrtvi. Vidiš to je tisti realni svet, ko so vsi spontani in to bo enkrat prevladalo svet. Ne razumem, zakaj je tisti majhen del sveta, ki je tako hladen, obvladuje svet. Zakaj tega hladu ne moremo spustiti, ko pa je tisti del tako lep, srečen in topel… poglej to fotografijo, dežuje, pa imaš občutek da sije Sonce, samo zato, ker so vsi veseli. Jaz sem se odločil, da bom samo še to fotografiral.“ Dejal sem mu, naj premisli, saj od tega ne bi mogel živeti.

Pogledal me je z žalostnimi očmi in mi pritrdil. Danes spet sediva na pomolu in se pogovarjava o zadnjih petnajstih letih. „Veš, najin pogovor je v meni takrat sprožil velik premik. Najprej sem bil hvaležen, ker si me obvaroval, da ne bi odšel od zagotovljenega kruha, potem pa sem postal jezen. Kako imaš sploh pravico soditi o mojem življenju, jaz sam živim svoje življenje, nihče drug… samo jaz lahko uresničim svoje sanje in to so moje sanje. In potem sem zraven uradnih fotografij začel naročnikom prodajati še tiste neformalne… navdušeni so bili in naročil je bilo desetkrat več kot naročil uradnih slik. Začeli so me vabiti na različne dogodke, koncerte, kjer so želeli, da ujamem trenutke. In ravno te fotografije so začele dobivati visoko ceno, sam nisem mogel verjeti, fotografije prodajam po 3000 evrov in več. V začetku se nisem spraševal, kaj tako dviguje ceno fotografijam. Najprej sem bil samo prepričan, da sem nagrajen za ves svoj trud in za veselje, ki ga doživljam ob svojem delu. Čez nekaj časa, ko sem večino svojih strank bolje spoznal, pa sem videl, da na fotografijah vidijo tisto, kar v resnici iščejo celo življenje. In to je, da so lahko popolnoma svobodni spontani… in kot rečejo, Srce nosijo na dlani. Najbolj zanimivo je to, da so kupovali svoje fotografije. Nisem se mogli načuditi, kako sem jih lahko ujel v takšnih trenutkih, ko pa sami veljajo za zelo zadržane in se na nešteto načinov trudijo, da bi se sprostili od psihoterapevtov, do bioenergetikov… in sedaj vidijo, da so lahko brez kakršnih koli pomagal popolnoma svobodni…

Ko smo se pričeli pogovarjati, smo ugotovili, da jim v življenju manjka zabave in ker sem jih slikal na koncertih in zabavah, so bili popolnoma odprti. Fotografije, ki so jih kupovali, so jim bili opomnik, da so resnično takšni, samo podrejati se ne smejo in se čim bolj zabavati v svojem življenju.“

Ko sem ga tako poslušal, sem najprej imel slabo vest, ker sem bil takšen, vendar sem šele skozi pogovor videl, da sem živel v nekih starih, omejujočih okvirih, in sem se odzval tako, kot sem videl pri svojih starših. S tem, ko sem se sam začel zabavati in vedno bolj poslušal, če lahko rečem svoje srce oziroma tisto, kar me veseli, sem imel vedno manj takšnih pripomb, ker se tudi sam nisem več omejeval.

Naš uspeh se skriva v našem srcu, neuspešni in v krizi smo samo takrat, ko ne živimo v skladu z našimi srčnimi željami. Prisluhnite sebi in svojim srčnim željam, sledite zgodbi, ki jo želi živeti vašem srce. Vodje v podjetjih pa spoznajte bolje svoje sodelavce, pogovarjajte se z njimi o njihovih projektih in njihovih rešitvah, ki so morebiti drugačne od že sprejetih, a bi jih opravljali bolj zavzeto in učinkoviteje, če bi vanje vložili svoje znanje, svoje prepričanje in srce. Tako boste svoje sodelavce opolnomočili, ki se bodo pri delu bolj zabavali, hitreje se bodo razvijale inovacije, četudi se vam bo sprva morebiti zdelo, da so novi projekti celo preveč rizični oziroma težko uresničljivi. Premagajte konkurenco z unikatnostjo, strastjo in intuicijo, ki jo v svojem srcu nosite sami in vaši sodelavci.