Povzpel sem se nad Avalo in opazoval Beograd in vso ravnino Vojvodine, Slavonije in neskončno nebo, više od oblakov… ležal sem cel dan in čakal na noč. Ko sem tako zvečer opazoval zvezde, mi je skozi možgane švignila misel iz filma Stik (Contact), »če smo Sami v Vesolju, je ta prostor neuporaben« (ali nekako tako:)).

Pričel sem razmišljati o praznem prostoru, koliko praznega prostora imamo okoli sebe, zakaj enostavno ne živimo vsi v enem naselju, zakaj nas ni še več… bilo bi veliko bolj racionalno. Seveda nisem prišel do odgovora, ker me je misel peljala še naprej, kjer sem pričel razmišljati, da je tudi sama misel prazen prostor, da je čas v katerem živimo prazen prostor… ali bi se moralo nenehno kaj dogajati, bi morali vedno razmišljati o rešitvah in tako zapolniti vsak trenutek, vsak prazen kotiček… zakaj toliko praznega prostora.

Kar glava me je začela boleti o tej neskončnosti praznega prostora, kar ni videti konca. Med šviganjem misli in skakanju oči od zvezde do zvezde, se mi je utrnila misel iz zgodbe Malega princa, kako je na svojem planetu negoval Vrtnico, ta nežni cvet, ki mu je bil ves svet… hkrati sem se spomnil, da vsak ima v sebi ta cvet, ki ga negujemo in skrivamo, da ga ne bi kdo poškodoval.

In s tem, ko je ta cvet zaprt, je ostali prostor popolnoma prazen. In ta prazen prostor (v nas) privlači drug prazen prostor v naše življenje… od praznih ljudi, do praznih zgodb, praznih prijateljev, praznih… eno veliko praznino.

Hmmmm… ja v bistvu se bojim samega sebe in tako privlačimo stvari, dogodke in ljudi, ki se jih res moramo bati. V bistvu bi bilo dovolj, da pustimo, da se ta cvet odpre.

Ta cvet, so v bistvu naša čustva, naša lepota in tisti lep del nas, ki ga skrivamo pred vsemi… in se ga bojimo pokazat, da ga nebi poškodovali. Sebe v resnici moramo odpreti, pustiti, da se ta cvet popolnoma odpre. Ta cvet bo v bistvu zapolnil naš prazen prostor, zapolnil bo ves naš strah, dvome… in tako se bo tudi pričel spreminjati naš svet, okoli nas.

Naše življenje bo zacvetelo, prihajali bodo cvetoči dogodki, ljudje, ki bodo imeli pozitivne namene… no v bistvu bodo isti ljudje, le da bomo v njih pričeli prebujati svetlo stran. Do sedaj pa smo vzpodbujali samo negativno temno stran.

Sedaj mi je jasno, zakaj je toliko praznega prostora… samo zato, da se lahko vsa ta lepota Cveta svobodno razcveti in zasije v vsej svoji veličini.

In potem se vprašamo, zakaj ta cvet ne cveti večno, če je toliko praznega prostora… ker ima narava svoj cikel, in moramo se naučiti živeti s Soncem in Temo… v temi pač ne smemo biti nestrpni, ker potem pridemo v svetlobo preveč utrujeni.