Prižgal sem si še zadnjo cigareto, a niti ta ne bo odgnala misli, ki me lovijo že nekaj dni… niti vsi cigareti, niso pregnali vetrov, ki me lovijo zadnje dni… mislim, da je najbolje, da napišem in tako dam iz svoje glave, srca, duše, telesa… in ne več česa še…

Vstavim zgoščenko Leonarda Cohena in zavrtim “Bird on the Wire”, globoko potegnem dim in   se zatopim v računalnik.

Zadnjih nekaj dni sem dobil, kar nekaj e-sporočil prijatelja, da nujno potrebuje pomoč, vendar sem mu že tolikokrat pomagal, da sem se sedaj odločil, da mu več ne bom… ne ker ne bi hotel, ampak imam občutek, kod da mečem energijo v prazno in Vesolje name gleda, kot, da ne potrebujem tega časa, denarja in miru… in se enostavno več ne počutim dobro. Dovolj imam. Ne bom! … in sedaj sem ga pričel opazovati, kako je pričel toniti, najprej razpoloženje, nato fizično in na koncu popolnoma padel v depresijo. Vedel, sem če bom šel preblizu, me bo potegnil v svojo igro žrtve, pomagal mu bom ponovno, ko se bo sam odločil, da želi nekaj spremeniti… in ko bo pričel vlagati energijo v sebe, mu bo tudi moja energija pomagala.

Zato sem se nehal s tem ukvarjati in enostavno počakal, da pride k sebi… vendar ni enostavno, to gledati… vendar sam sebe imam veliko rajši, kot njega.

hmmmm, no to s prijateljem se nekako še da preživeti, kaj pa če se to dogaja z osebo, ki si še bolj čustveno povezan… mama, brat… ali celo žena…. ali smo jim sploh dolžni pomagati; smo sploh komu dolžni pomagati. Ne nikomur, dokler nismo sami na suhem, drugemu ne moremo pomagat, še posebej, če sam nič ne naredi zato, ker potem se bova potonila oba.

In kako je to pri partnerjih?

Vsak posameznik je samostojno bitje in nikomur ni nič dolžan, zagotovo ne z življenjem. In vse romantične zgodbe o žrtvovanju življenja za svojo najdražjo… in potem umre in ostane sama in jo prepusti “volkovom”. Ne, moški in ženska oba morata znati najprej poskrbeti zase, da v primeru, da se komu kaj zgodi, da mu lahko pomaga. Govorim o stvareh, ki se dogodijo v življenju in se dotika obeh, čeprav zelo dobro vemo, da vsaka nezgoda je samo neodgovornost.

Torej, dva se spoznata in njiju svet se prične v tistem trenutku, vse kar je obstajalo prej drugega partnerja ne zanima. Ko smo z nekom v vezi, smo vezi samo z njim, ne z njegovimi starši, bivšimi partnerji… ali ostalimi problemi. Zato moramo v začetku preden se resnično odločimo za resno vezo seznanjeni z vso njegovo “prtljago” iz preteklosti. Ker samo tako bomo vedeli v kaj se v resnici spuščamo, zgodbe o predanosti, zaupanju… so zgodbe iz pravljice, čeprav tudi tukaj si lahko naredimo pravljico, vendar samo pod pogojem, da smo zreli za to pravljico, če ne nastane grozljivka.

Nihče, od nikar ne mora zahtevati, da se ukvarja z njegovimi problemi iz preteklosti oz. da kakorkoli vplivajo na njegovo počutje in če to enega od partnerjev ovira, pri njegovem razvoju in svobodi… ima vso pravico, nadaljevati svojo življenjsko pot naprej. Ni potrebno, da čaka v neki kleti, ne glede na energijo, ki se imenuje ljubezen, ne glede na spoštovanje… moje življenje, je vredno več.

Ja, vem, da je to pisanje zelooooo egoistično, vendar šele ko tako pričnemo gledati na življenje, lahko pridemo do resnične pravljice, do resničnih ljudi, ki z nami živijo v pravljici, do ljudi brez preteklosti.

Zato, dragi prijatelji, živite, tako kot želi vaše srce, vse ostalo, kar čutite, kot slabo vest, čustveno obremenitev, so samo navidezne pasti, ki vas ne pustijo do svojega srca… ker ko vse to premagate, nikoli več ne boste doživeli ovir na svoji poti.

Ljubite se, ker šele takrat boste lahko ljubili druge <3