… prvič sem se peljal z motorjem preko otoka Cres in ko se dvigneš na vrh otoka, ter na obeh straneh samo morje, je občutek, kot da si poletel, dobesedno poletel… in potem letiš… neznam več kot, to opisati, enostavno morate poskusiti… seveda če uživate v vožnji z motorjem. In potem se spustim na Mali Lošinj, kjer me čaka odlična družba na barki, ki je že čakala, da izpluje… po dveh urah plovbe sem se zavedal, da… oz. se nisem zavedal ničesar več. Z “gemištekom” v roki in pogledom na neskončno morje sem pozabil na vse… popolnoma na vse… tudi na čas!

Zavedal sem se, da se je čas popolnoma razblinil, vse kar je bilo v meni se je razvodenelo, moja čustva so postala voda in moja duša zrak… popolnoma sem se zlil z okoljem, postal sem del narave, prepustil sem se sproščenemu okolju, kjer sem tudi sam bil popolnoma sproščen… in tako se mi pri pogovoru s sami sabo pridruži kolega z več leti izkušenj na tej zemlji in pravi… “Kaj je še sploh pomembno, razen, da nam je “fajn”!”

V bistvu nič… ves čas nam mora biti “fajn”!

Seveda to ne pomeni, da bom od danes naprej samo še na barki ležal… ker mi čez nekaj časa to več ne bo “fajn”, temveč nam mora biti “fajn”, vedno, ne glede na to kar delamo, ker ta občutek “fajn” je lahko v zelo različnih oblikah… samo da je “fajn”.

Tukaj me seveda odnesejo misli k željam mojih klientov, ki želijo najti, samega sebe, svoj notranji mir… v bistvu pa je potrebno, da so v ravnovesju in da jim je v vsakem trenutku samo “fajn”.

Kaj pravzaprav pomeni biti sam s sabo, najti svoj notranji mir… najti samega sebe?

Največjo napako delamo, kadar se vzgledujemo po drugih, ker tako sami sebe še bolj oddaljimo od sebe oz. v sebe vnašamo tuj nemir. Zato je vedno prvi korak fizično čiščenje prostora, kjer živimo in delamo, saj tako bomo lahko šele videli, kje smo… šele nato sledi pospravljanje samega sebe… in to tako, da se najprej odmaknemo in umirimo… to so šele prvi koraki, ko smo se nekje umirili, še ne pomeni, da smo našli samega sebe… temveč je šele pripravljen teren za iskanje samega sebe. Ta pot pa je dolga, namreč sami sebe najdemo šele nekje na koncu poti, tukaj na zemlji, vse ostala naprezanja in hitenja, so samo stran poti in izgubljanje občutka, da živimo, predvsem pomembna je pot po kateri gremo. Namreč vse kar potrebujemo je v nas samih. In odkrivanja samega sebe, svojih potencialov, preko aktivnosti v življenju nam dajejo bivanja v vsakem trenutku tega življenja in to pomeni, da se imamo “fajn” v vsakem trenutku.

Na tej poti predvsem srečujemo strahove, ki prihajajo iz naše notranjosti, namreč vse kar se nam dogaja okoli nas, prihaja iz naše notranjosti, le da se v tem materialnem svetu to odraža na različne načine… ko nekdo reče, samo nesreča se mi dogaja, izkoriščajo me… je to posledica, zanikanje lastnih želja in šele ko se teh želja pričenjamo zavedati, in začenjamo čistiti pot, da bodo tudi zaživele, ti strahovi pričenjajo prihajati iz nas… v bistvu bežijo pred potenciali, ki rastejo in potem je to lahko zelo čustveno naporno… v bistvu pa samo premagujemo različne ovire in vse te bolečine, so samo dober znak… najhuje je ko je samo tesnoba… to pomeni, da se še nič ne dogaja, da še nismo naredili premika… šele ko gremo na pot, se stvari začnejo dogajati v obliki različnih za nas neprijetnih dogodkov… vendar vse to so potem preizkušnje, ali bomo upeli priti do konca oz. preko najhujšega, da nam bo potem vedno lažje… da pridemo do tistega svojega miru, do samega sebe… da nam je “fajn”!

Na brightside.me sem zasledil zelo kratek a zanimiv zapis o tistih, ki sledijo tej poti o katero opisujem:

Sami sebi so številka 1.

To ne pomeni, da so sebični, egocentrični in nesočutni. To pomeni, da jih ne zanima obrekovanje, ker se zavedajo, da ukvarjanje z drugimi pomeni, da si ne upajo živeti svojega lastnega življenja. Zanima jih njihovo življenje, njihov napredek. Hkrati pa so vedno pripravljeni pomagati, podpirati in biti sočutni z drugimi.

Ne lovijo sreče v prihodnosti.

Imajo načrte za prihodnost, a ne čakajo na jutri, na dan, ko bodo izgubili težo, na počitnice, na dan, ko bodo spoznali popolnega partnerja, ampak živijo danes.

Živijo v svojem ritmu.

Živijo v harmoniji s svojim ritmom. Organizirajo si življenje tako, da so produktivni, hkrati pa si vedno najdejo nekaj časa samo zase.

Nikoli ne rečejo »da«, če jim srce reče »ne«.

Vedno zaupajo svojim občutkom, ker se zavedajo, da jih srce nikoli ne vara, to počne le um.

Ne zmenijo se za pričakovanja drugih.

Imajo svoje lastne cilje, če ti cilji niso v skladu s pričakovanji okolice, to pač ni njihov problem. Zavedajo se, da je nemogoče, da bi zadostili vsem in bili všečni vsem.

Ne potrebujejo odobravanja.

Ne iščejo nenehne pohvale in odobravanj. Ne ignorirajo sicer mnenja drugih, le ne odobravajo tistega, kar se ne sklada z njimi in njihovimi vrednotami.

Niso dramatični.

Zavestno in lahkotno postopajo skozi življenje in se mirno soočajo z izzivi. Zavedajo se, da biti dramatičen pomeni imeti strahove ali iskati pozornost.

Samota je za njih dar.

Ne poskušajo privleči ljudi v življenje samo zato, da ne bi bili sami. Imajo radi mir in vedo, da le v tišini in miru lahko slišijo sebe.

In tako sem si jaz natočil še en “Gemištek” in noge namakal v vodo, ker je voda za moja leta še premrzla, da bi se kopal… bodite “fajn”.