Ravnokar mi je dobra prijateljica napisala, da opaža, da mi odteka energija, kar se predvsem pozna na številu všečkov. In sem se “zamislil”, kaj delam narobe. Hkrati pa me vzdrževalec spletne strani spomni, da že skoraj mesec dni nisem napisal nobenega bloga in da bi bilo dobro, da ga objavim v torek, da bo google zaznal, da redno vzdržujem strani. In sem se še bolj zamislil.

Več kot mesec nisem napisal ničesar novega, včasih pa vsak dan, večkrat na dan in to nekaj let… Ampak nisem vedel, kaj naj napišem, saj je moja glava popolnoma prazna. Sicer sem se spomnil, da se je natisnilo že 7 knjig in 4 še čakajo na tisk in vse to napisano v zadnje pol leta… zato morda vseeno nič ni narobe, če je glava prazna.

Seveda ni vse napisano sedaj, ampak je to leto seštevek vse dosedaj prehojene poti, kot da s tem zapiram eno veliko bolečino v sebi. Hmmm, ne vem če jo zapiram, morda je niti več ni, ker ne čutim, da bi s pisanjem še moral kaj pozdraviti, kot sem sedaj vsa ta leta. Torej lahko rečem, da sem ozdravljen… ampak od česa?

Da, od česa sem ozdravljen… tega se nikoli nisem vprašal. V bistvu ugotavljam, da se vsa ta leta sploh nisem spraševal, temveč sem delal vse po nekih občutkih. Sedaj pa teh občutkov ni več. Lahko rečem, da sem vse te psihološke vzorce, mentalne zastoje… s pomočjo pisanja odstranil, ozdravil sem se torej … ne nisem se pozdravil, odstranil sem vse tisto, kar ni moje, kar mi je bilo »posajeno« v zgodnjem otroštvu, ko nisem imel še velikega vpliva na svoje življenje. In sedaj ko tega ni več, sem končno svoboden, osvobojen, samo svoj… ampak občutek je enak, kot živali iz živalskega vrta, ki ne poznajo drugega, kot kletke, ko jih spustijo na svobodo so popolnoma zgubljenje, tako da na koncu ne veš, kaj je pravi zapor za njih. Enako se počutim sedaj jaz. Moja glava je popolnoma prazna in ne vem, kaj naj pišem, če še sploh naj kaj pišem, saj je napisanega že veliko… čeprav vem, kaj vse me čaka v naslednjem letu…

Ampak vseeno pišem, pomeni, da me vseeno nekaj vleče in to je že dolgo nerazumljena misel, ki mi kroži v mislih in razmišljam o njej. Misel je stara skoraj 1000 let, ki jo je zapisal Wolframa von Eschenbacha  v romanu o vitezu, Parzival: »Nisi vprašal pravilno!« Vitez Parzival je bil neštetokrat pred zaprtimi vrati, samo zato, ker ni vprašal pravilno, pomembno je pravilno vprašanje. Po tem ko sem odstranil vsa ostala »vprašanja« mi je ostalo to nerazumljivo vprašanje. Ni mi bilo jasno, kaj pomeni, da ni pravilno vprašal. A niso pomebni odgovori?

Ampak mi sedaj postaja jasno. V naši »glavi« je veliko informaciji, tudi če imamo občutek, da notri nimamo nič. In te informacije lahko sestavijo različne zgodbe, nešteto zgodb. Ampak povod za zgodbo je lahko notranja bolečina ali zunanji inpulz, kot je vprašanje. In ta zgodba zavibrira s fekvenco, z našo ferekvrnco, mora biti pravilen prvi ton, torej pravo vprašanje.

Tako mi postaja jasno, da je odgovor lahko vedno karkoli in vedno je pravi; a v resnici je pomembno v življenju pravo vprašanje, to določa smer in odpira vsa vrata.

In ko so me zadnjič spraševali, kaj naredim, da mi zaupajo tako »veliki« mi je sedaj jasno… samo pravilno jih vprašam.

Zato je vsak dan odvisen od nas samih, da ga ne zapravimo, se moramo zjutraj vprašati, kaj od njega sploh želimo? In tako si začrtamo dan.

In sedaj mi je tudi jasno, zakaj sem v družbi velikokrat tiho, zakaj nekaterim ne odgovarjam na vprašanja… ker me ne vprašajo pravilno… no ampak da ne pomote, to ni izgovor, ker ne odgovarjam na različna vprašanja… vsako vprašanja preberem, ampak mi je včasih ali velikokrat škoda energije in časa, da sploh odgovorim, pa če tudi vljudnostno.

Seveda se boste vprašali, kakšna pa so pravilna vprašanja zame… ne vem, je moj odgovor! Zato je pomembno, da veste kak odgovor bi želeli dobiti od mene, konkreten odgovor, zato zelo konkretno in korektno vprašajte… potem bo prišlel tudi odgovor.

Iz mojega razmišljanja lahko zaključim, da je osnova Komunikacije, pravilno vprašanje… v nasprotnem primeru je samo zapolnjevanja prostora.