Danes sem skoraj umrl od smeha, čeprav nisem vedel najprej ali mislijo resno ali ne…

Pet dni sem bil v Avstriji, kjer delam reorganizacijo večjega proizvodnega podjetja. Moja nemščina ni najboljša, čeprav razumem vse, zato se v večini pogovarjam v angleščini, kar jim tudi ni problem. Predvsem v začetku so bili zelo navdušeni nad mano in mojim pristopom, saj so videli rešitev iz začaranega kroga v katerem se vrtijo že 15 let. Predvsem sem povdaril, da 80% sprememb in rešitev v podjetju temelji na osebnih spremebah vodstva. Vsi so bili zelo zadovoljni, tudi po prvih vajah, ko so se pričeli počutiti zelo sproščeni.

Ko pa smo pri večini prišli do bistva, tistega ključnega problema, kjer bi vsak posameznik moral narediti ključno spremembno, so se najprej vsi uprli, nato pa sta se 2/3 odločili, da gresta z menoj na 3798m visok Großglockner.

Vzpon je bil fizično zelo težak, vendar je psihološka obremenitev, ki smo jo na jutranjih delavnici povzročili bila tako močna, da se ni nihče z nikomer pogovarjal… nekateri so se občasno ustavili in »prekleli« celi svet, se hoteli obrniti… ampak na koncu jih njihov ponos ni pustil, da bi omagali… in ko smo prišli na vrh, kjer se je odprlo celotno prostranstvo in celo vrhove Julijskih Alp sem zagledal. Takrat pa so vsi zadihali, kot da bi jih prej držal pod vodo… pustil sem jih pol ure same in potem so počasi prihajali k meni in vsak posebaj je dejal: »HVALA«, morali smo skozi to, drugače bi se še naprej utapljali v vsem »dreku«, ki smo si ga navlekli na sebe in nihče ni znal priti iz te »greznice«.

Sedaj se počutimo, kot prerojeni, končno vidimo jasen cilj in kaj moramo narediti, da bo jutri drugače. Vendar ta pot, je bila nekaj najtežjega… kot »Ekonom lonec« smo bili, vsak je posebaj kuhal in vsake toliko smo bili tik pred tem, da nas raznese… ampak do vrha smo vsi skuhali… je na koncu dodal predsednik uprave.

Veste, tako enostavno ste to rešili pri nas, najprej ste nas »razkurili«, potem pa še fizično mučili… a v bistvu ste iz nas na zelo hiter in učinkovit način izgnali hudiča, ki se je pred več leti naselil v nas. Še enkrat hvala.

Hvala vam za zaupanje, sem dejal, vendar mislim, da situacije še nismo rešili, saj v dolini je še 1/3 jeznih…

eh, to ni problem, se bom že jaz z njimi pogovoril, saj sem jaz vendar glavni lastnik… če pa se ne bodo spremenili, pa jih bom odpustil…

…dva že mogoče, sem mu odvrnil, tretji pa je vaš sin, to pa ne bo tako enostavno…

…brez skrbi, bom uredil je dejal »ta glavni«.

Naslednje jutro pride »ta glavni« do mene in pravi, veste ona dva sta si še nekako dala reči, čeprav vas ne želita več videti, sin pa ste imeli prav, … nimam te moči, da bi mu rekel… še vedno je vseeno moj sin, ne bi ga rad izgubil… in zelo jezen je na vas… ne želi vas več videti, … rekel, je da čim prej zapustite naše prostore…

…malo sem ga čudno pogledal, žal ne morem, ker me pogodbena obveznost veže … malo se je zdrznil…

….ampak lepo vas prosim… da bo mir pri hiši…

…ne bo miru, sedaj bo kvečjemu še slabše, saj boste sinu dali vedeti, da je vsemogočen in vse kar ste gradili skozi generacije bo on uničil z eno potezo… Žal ne grem iz vaših prostorov, dali ste mi mandat, da rešim situacijo in jo tudi bom.

Naslonil se je nazaj in se nasmejal, še vedno imate mandat in odšel.

Po zajtrku sem došel na sprehod in se potem vrnil v podjetje… vsi so mirno delali, vzdušje je bilo veliko bolj sproščeno in vidim, da je »sin« lastnika že v pisarni in kar zavijem k njemu… nekaj je želel reči, ko je pogledal izza ekrana in skoraj padel s stola…

Kaj pa vi tukaj… pri vas sem se oglasil, ker vas včeraj ni bilo na športni aktivnosti, sem danes prišel pogledat Kako ste?

Zelo čudno me je gledal, saj bi po njegovem moral biti že daleč stran… ravno je hotel nekaj reči, ko je ne vrata prišel njegov oče in dejal, da mora nujno s tehničnim direktorjem v Pariz in da se vrne čez 4 dni. In je zaprl vrata in naju pustil sama.

Sam ni vedel, kaj naj stori, gledal me je kot največjega sovražnika, nekoga, ki mu je ukradel najljubšo igračo…

Najprej je mirno dejal, če lahko zapustim njegovo pisarno… mirno sem ga pogledal in dejal, da žal ne, dokler ne ugotovim njegovega stanja… v tistem trenutku se je vstal in začel kričati in me zmerjati… jaz pa sem usedel in ga mirno opazoval… še bolj je postal jezen in vrgel monitor iz mize… in vedno bolj kričal… vstal sem se in mu mirno dejal, da vidim, da ni v najboljšem stanju in da ga v takšnem stanju ne morem zapustiti in se mu bom sedaj posvetil še bolj… ampak najprej se naj pomiri, pa bova čez dobre polure nadaljevala… in sem došel.

Ko sem se vrnil čez pol ure v njegovo pisarno… je sedel naslonjen na razmetano mizo in me pogledal,

… pa vi niste normalni. Kaj vam ni jasno, da ne želim delati z vami in da sem jaz tukaj glavni… takoj se spravite iz moje pisarne.

Pisarna ni vaša, vi ste tukaj samo zaposleni, sem pregledal vse uradne dokumente, tako da se ne morem strinjati z vami. Žal me nimate pravice vreči iz podjetja, lahko pa vi zapustite podjetje in morate vedeti, če si ne boste vzeli dopusta, boste avtomatsko odpuščeni… tudi to vam piše v internih dokumentih podjetja.

Vi ste eno veliko zlo, mi je dejal in se pokril čez glavo… vstal sem se in odšel… in me dva dni ni bilo v podjetje, tako da je mislil, da sem odšel.

In potem se znova pojavim v njegovi pisarni… zakričal je, poklical bom varnost…

… lahko in se usedem nasproti njega… ker je videl, da ne bom odšel je res nekoga poklical in odložil slušalko ter se mi je nasmejal nazaj… no če sami ne boste šli, pa vas bodo odnesli…

In res se pojavita dve »gorili« na vratih. In rečeta, prosim če stopite z nami… in on me gleda čudno, ker se ne premaknem… a niste slišali, kaj so vam rekli…

…gospod, to ni bilo namenjeno meni, temveč vam… prišla sta narediti mir v poslovnih prostorih, kjer vi delate nered in ostalim članom podjetja onemogočate normalno delo. Stopila sta do njega in ga prijela za roke in ga odnesla iz pisarne… nekaj je še kričal in potem od sramu postal ves rdeč in samo še gledal dol… in dejal, da bo že sam odšel… vendar ga nista spustila. Odnesla sta ga v sejno sobo, kamor sem jaz stopil skozi druge vrata.

Vprašal sem ga; kaj sem vam naredil, zakaj ste jezni name, zakaj ne želite sodelovati… samo tiho je gledal v tla in jaz sem se usedel za njim in bil tiho…

…čez pol ure se je obrnil in dejal, zakaj to delate, kaj imate od tega, povejte koliko želite, da greste… žal me ne morete tako kupiti, kupite me lahko samo če želite narediti spremembo pri sebi, potem se lahko pogovarjava o ceni…

Prijel je stol in ga vrgel proti meni, kako vas ni sram… mojemu očetu razlagate laži, psihopat ste, celo podjetje ste dobili na svojo stran… ne boste mi vzeli za to kar sem se boril vso življenje…

…res, kaj pa ste naredili, zakaj pa potem ne sodelujete z očetom, da boste to lahko en dan prevzeli… zakaj želite narediti nekaj, kaj bi uničilo podjetje, kar so vaši predniki gradili skoraj 200 let…

…kaj pa vi veste, kaj je dobro za nas…

… ne vem, vem, pa da vaše poteze peljejo k propadu…

Kako to veste?

Zato, ker ste jezni na ves svet, ker se zelo ponižujoče obnašate do sodelvcev, ker se upirate vsaki spremebi…

Tudi vi bi bili jezni, če vam Oče nikoli ne bi rekel, da vas ima rad, če bi mama imela ljubimce… če vse kar smo imeli je to prekleto podjetje… nikoli nisem občutil življenja, sreče, samo jezo, dokozavanje… in vse kar imam in znam je to podjetje…

Pričel je pripovedovati njegovo pot od otroštva do danes in pri tem so mu takle solze… ostala sva vso noč in se pogovarjala…

Zaspal je na tleh in sem ga tako tudi pustil… na vrata pa obesil napis NE MOTI!

Sam pa sem šel spat v hotel.

Ko sem prišel okoli 14h nazaj, je bil še napis vedno tam… in sem počasi vstopil, ko sem videl, da še vedno leži na tleh…

Približal sem se mu, ko naekrat zaslišim… čisto ste me spravili na tla… mogoče sem to potreboval, pa ne da sem prišel k sebi, temveč, da sem se razbremenil tega družinskega prekletstva… Hvala vam, osvobodili ste me… imel sem občutek, kot da je nad mano bilo neko zlo, prekletstvo… vsega sem se zavedal, a nisem mogel narediti ničesar.

Sedaj pa se počutim popolnoma golega, svobodnega, svežega…. kot da sem se na novo rodil… in ravno na tisto je vstopil njegov Oče…

Pristopil je do naju in vprašal ali je vse vredu… in se sklonil k sinu… Objela sta se in skupaj zajokala… pustil sem ju sama, saj sta se končno pričela pogovarjati brez zadržkov… o vsem… sam pa sem stopil k oknu in pogledal proti vrhu Großglocknerja, ki je stal pokončen in sam sebi dovolj, kot sem se v tistem treutku bil sam.

Vendar ni vedno tako. Pokličejo me podjetja ali družine, ko ne morejo ali ne znajo rešiti različnih problemov, pokličejo me kot zadnjo možnost, kot Božjo kazen, ki jih lahko doleti…

Kovačeva kobila pa je ostala bosa 😉 Takrat se počutim nepremagljivega, popolnoma sem fokusiran v delo in ni ovire, ki bi je premagal. A na koncu, ko je projekta konec, ko stopim iz vloge rešitelja, sem tudi sam človek… potem pa se vrnem domov, v prazen dom. Rešil sem nešteto družin, a svoje nisem mogel. Mogoče pa je to moja Kazen Božja.

Če želite nekomu najslabše, mu podarite srečanje z mano 😉