Vsakega od vas učim, kako je potrebno ločiti osebno in poslovno življenje, napisal sem nekaj knjig na to temo, skoraj 1000 e-zapisov… sam sebe pa nisem vprašal ali sploh to ločim. V bistvu nisem imel niti potrebe, ker mi je moje delo toliko pomenilo… sedaj, ko pa sem že nekaj let čez 30, pa sem se malo zamislil… kam sploh grem, ali sem na tem svetu samo zato, da pišem in poučujem ali še za kaj drugega… v bistvu sem se v tem svojem poslanstvu počutil zelo dobro, dokler me pred enim mesecem moje telo več ni ubogalo, postal sem strašansko utrujen in vsak dan sem tonil globje, komaj sem še dihal… in potem se nekega jutra vseeno vprašam, če morda z mojim načinom življenja vseeno nisem malo pretiraval… naenkrat mi je vse postalo od več… ampak vseeno sem še bil toliko pri sebi in ne preveč pameten, da sem si dopustil, da sem naredil kakšno napako v svojem življenju.

In začel sem brati svoje zapise… ampak tiste ta prve med mojim 10 in 17 letom, tam, ko sem se še razvijal…. in ko obračam stare zapise naletim na stavek:

Želja nekega doživetja, je bila močnejša kot želja življenja!

Tako sem videl, da sem že takrat očitno bil človek trenutkov, sicer sem imel dolgoročne cilje, ampak sem živel za vsak trenutek posebaj. Ukvarjal sem se s trenutki… ker točno ne morem oceniti starosti oz. ali sem bil v srednji ali osnovni šoli, ko sem to napisal, je pa zagotovo obdobje, ko je moj hobi bila astronomija… kjer sem se naučil stvari pogledati iz vrha in kot povezano celoto, zato sem vedel, da nebo ni meja, da se za luno skriva preostanek vesolja, da obstajajo še večja Sonca… da v bistvu ni konca… ampak vseeno me je zanimal konec, kje je konec, kaj je tam zadaj, zakaj je vse skupaj… in vedel, sem da je ta večnost nekaj, kar me privlači, ampak živel sem tukaj in zdaj… zato sem toliko užival tukaj in zdaj… a vleklo me je tja nekam daleč… zato sem bil vedno razpet med preteklostjo in prihodnostjo… a v nekem trenutku me je vedno nekaj prizemljilo…

In tako naletim na nov zapis….

To mejo ne smeš prestopiti,

ker so tam časi, ki so bili,

ker so tam stvari, ki jih ni!

In so življenja, ki jih iščete.

Zakaj ne smem skozi to mejo?

Ker bo tvoje telo trpelo!

Ti pa se na začetek boš vrnil!

Prišel sem do zapisa, ki govori o mejah, takrat sem pisal, da vsak človek ima svoje meje, ki pa jih lahko premikamo postopoma, samo toliko koliko smo na to pripravljeni. Očitno mi je že takrat bilo jasno, da se ne smem preveč vtikati v tuje stvari, ter početi stvari, ki mi niso pisane na kožo.

No, vedel sem takrat… ampak se očitno še danes tega ne zavedam!

In tako se je pričela moja pot raziskovanja TRENUTKOV, kaj v bistvu pomeni, živeti v trenutku, kaj pomeni živeti v družbenih okvirjih, kaj pomeni preseganje norm…

Velikokrat sem namreč slišal, da je nekdo drugačen, ker presega okvirje in ti ljudje so me vedno zanimali in sem se poglobil v njih… mogoče celo preveč… namreč pri njih sem ugotovil, da imajo občutek, da so ujeti v nek prostor v nek sistem, kot da so iz drugega planeta… a so zelo »trpeli«, bili so nezadovoljni sami s sabo… zelo zadovoljni so bili šele, ko so šli iz tistega okolja in naredili nekaj, kar je izgledalo »nezemeljsko«, kar jih je v tistem trenutku naredilo posebne… in ponavadi so zato uporabili, kakšno poživilo.

V osnovi pa sem videl, da so zelo nesrečni. Ko sem se tako zelo globoko poglobil v njih, sem videl, da v bistvu niso v ravnovesju, da sami sebe ne cenijo, da so ves čas v vlogi žrtve… enostavno nimajo radi sami sebe.

Namreč pri preučevanju zelo uspešnih, ki pa dajejo občutek, da so ves čas vrhunski in posebni, pri njih pa je vse drugače… oni, pa imajo sami sebe zelo radi, vrhunsko se cenijo, sprejemajo odgovornost za vse svoje korake…

In očitno, sem tako dolgo tiste posebneže, ki se nimajo radi preučeval, da sem še sam postal podoben. Poskušal sem jih potegniti iz njihove teme, pa sem v bistvu vse njihove »demone« potegnil na sebe… šel sem v svet, ki ni moj. In vsa ta sporočila sem celemu svetu napisal pri svojih 14 letih (sedaj sem se spomnil, ker je to bilo tik po očetovi smrti), sam pa sem potem skrenil… ker očitno nisem bral za nazaj… zato je pomembno, da sedaj po 30 letih berem svoja sporočila, ki so nekaterim spremenila svet, jaz pa sem taval, v njihovi temi. Prinašal sem Sonce v druga življenja in ga jemal samemu sebi.

Zato dragi bralci, nekomu lahko pomagate samo toliko, kolikor sam sebe ceni in si želi sprememb, v nasprotnem primeru, vas bo vlekel v njegovo temo in vaše življenje bo postala Tema.