Poklical me je generalni direktor večjega proizvodnjega podjetja, če lahko pridem pomagati »prevajat« njihove sestanke. Namreč že polleta se pogovarjajo, kako bodo odprli novo skladišče, pa več kot do tega da so se skregali niso prišli. Glede na naročila, ki jih sprejemajo, pa jim bo čez eno leto pričelo zmanjkovati prostora.

Seveda, sem ga prvo vprašal, zakaj je sploh potreben dogovor, če je on kot generalni direktor na koncu odgovoren za vse, za kaj kar sam ne sprejme odločitve. Njegov odgovor je bil malce presenetljiv, zato ker bi rad da tudi člani uprave, ki so odgovorni za svoje področje sprejmejo odgovornost. Vendar če svojega dela ne opravljajo odgovorno, zakaj pa jih potem puščate na tem delavnem mestu? Ker so moji sinovi!

Takrat mi je postalo jasno, da ne gre za poslovni problem, temveč čisto družinsko zgodbo. Vedel sem, da me je poklical, da v njegovem imenu povem nekaj stvari, ki jih sam ne zmore.

V ponedeljek zjutraj sem se že ob 8h pojavil pred njegovo pisarno, kolegij pa je bil najavljen za ob 9h. Ker pa je zjutraj reševal nujno zadevo s kupcem, sem se z njim dejansko prvič srečal šele na kolegiju in nisva niti minute imela, da bi se uskladila. Zato sem prepustil situacijo njemu, najbrž je že imel v mislih, kako me bo »uporabil«, jaz pa se v tovrstnih situacijah vedno znajdem, ker izključno sledim načelu pravičnosti, ki mora biti v skladu z nekim naravnim procesom.

Moje mnenje o Pravičnosti ni nekaj kar je dogovorjeno, če ni v skladju z ravnovesjem (daj-dam mora biti enako). Ljudje velikokrat sprejmejo dogovor, ker so prisiljeni v njega oz. ene stran izkoristi šibkost nasprotnika.

Kolegij se je pričel točno ob 9h in vsedel sem se zraven generalnega direktorja in pogledal proti 5-im ostalim članom uprave (3 njegovi otroci in 2 nečaka). Predstavil me je kot osebo, ki bo pomagal usmerjati projekt skladišča, ker se pač sami ne morejo dogovoriti. In niti ni dokončal stavka, je njegov najstarejši sin, ki se ima za naslednika, že planil z vprašanjem, kakšne so moje reference, da vedo, ali bom lahko peljal tako zahteven projekt.

• Dovolj dobre, da me je generalni direktor izbral, sem odvrnil.
• Zelo nesramno je odgovoril. Stalno nam »privleče« neke svetovalce, da bi namesto nas nekaj delali, pa na koncu nobenega efekta.
• Potem pa predlagam, da ga odstranite, če se ne odloča pravilno.
• Kako to mislite?
• Če se nekdo odloča v škodo podjetja, mora zato odgovarjati, zagotovo pa je prvi ukrep odstranitev iz delavnega mesta.
• Ampak tega ne moremo, saj je on lastnik.
• Aja, ja potem pa bo vas potrebno zamenjati?
• Pa kaj vi govorite, tukaj ste, da nam pomagate pri izgradnji skladišča, ne pa da boste nesramni do nas.
• Saj nisem, moja naloga je, da se skladišče zgradi v roku, ker drugače bo podjetje oškodovano in premoženje družine, zato pa lahko uporabim sva sredstva, da bo projekt brez pritiskov zaključen. Tudi vse moteče faktorje lahko odstanim, zato imam vsa pooblastila.
• Ata, odpustiti me hoče, reči nekaj.
• Žal sin nimam teh pooblastil, da mu preprečim njegova dejanja.
• Ampak saj si ti lastnik, lahko delaš karkoli hočeš.
• Da sem, saj zato pa bom naredil vse da zaščitim družinsko premoženje.
• Ampak ata…
• Vskočil sem…
• Se opravičujem; zavedam, da ste družinsko podjetje, vendar tokrat nismo pri družinskem kosilu, temveč zelo resnem sestanku, kjer se pogovarjamo o usodi projekta, kar neposredno pomeni tudi o usodi podjetja in družine ki za tem stoji. Če tega projekta ne speljete, ne boste več mogli sedeti za to mizo niti v nedeljo za družinsko mizo, ker ničesar več ne bo.

Za mizo je naenkrat nastala tišina. Nakar se oglasi najmljaši, nečak.

Hvala vam, da ste prišli in prekinili to večletno gonjo, sami se nismo sposobni pogovarjat stric, ki je pač v vlogi lastnika in generalnega direktorja, nam je dal življenjsko priložnost, ki je morda ne bi nikoli dobili, vse pa nam je postalo preveč samoumevno.

Najstareši je še vedno bil kar tiho, nakar sem ga pogledal in dejal, da nisem prišel sem nikogar odpustiti, le rešiti poslovni in družinski problem in prosim le za sodelovanje, ker v resnici bom njim pomagal. Vsa pooblastila pa sem dobil, da ne bi kdo v kritičnih čustvenih trenutkih, prekinil pogodbe in ogrozil projekta.

Sam sem se pomaknil nazaj in generalni direktor je pričel s kolegijem, kjer je ponazoril svoj vidik in kako se bi naj začelo, ter kar razdelil naloge, med prisotne in določil rok. S vsakim posebaj pa sem se dogovoril, da se bom jutri oglasil pri njih, da pogledamo, kje jim lahko pomagam, da jim bo lažje speljati projekt. Brez velikega ugovarjanja, so se vstali in zahvalili.

Obrnil sem se k generalnemu direktorju in mu dejal, sedaj pa je čas, da on začne delati na sebi, ne več za druge.

Včasih je dovolj, da se pojavim na samo enem sestanku, da prekinem »začaran« krog in že s tem prihranim podjetju veliko časa in energije. Nekdo mora samo naglas povedati nekaj, zakar v sebi nimajo dovolj moči. In s tem tudi preusmerim tok dogodkov. Velikokrat potem tudi prevzamem koordinacijo projekta in neposredno uvajam Dinamični model vodenja, da se več takšne stvari ne ponavljajo.