Bolj, ko v zadnjem obdobju razmišljamo, kako pomemben je odnos staršev do otrok pri vzgoji, posebaj v zgodnjem obdobju in koliko mora starši delati na sebi. Se na koncu vprašaš, koliko pa so sploh starši z otroci, kdo sploh vzgaja otroke?

Saj v zgodnjem otroštvu Otrok še najmanj časa preživi s starši. Če ima dan 24 ur in od tega 10 ur prespi in skoraj 10 ur preživi v varstvu, pomeni, da med tednom s staršem preživi samo 4 ure in potem se sedaj vprašamo, kdo imam največji vpliv na osebnost tega malega bitja. Predvsem pa me je na to spomnil stavek dr. Antona Trstenjaka, ki je čisto ‘po domače’ povedal: »Jasli so za teličke – ne za otroke.«

V vsakem primeru je zelo pomembno, da starši dajo pozitiven vzgled otrokom in tudi največ travm otroci odnesejo ravno zaradi slabega odnosa med starši. Predvsem pa vseeno obstaja močna čustvena vez, kar pomeni, da je starš tudi največja avtoriteta. Vendar glede na čas, ki ga ostali preživijo z otrokom v času rasti in razvoja, pomeni, da ga imajo tudi drugi.

Ko je otrok v varstvu, pomeni, da je del nekega sistema, kjer se njegova osebnost oblikuje po nekem sistemu; torej se že omeji. Potem so tukaj vzgojitelji s svojimi pomočniki, ki so bili šolani v sistemu, da sistemsko vzgajajo otroke, naredijo še večjo omejitev. Ker pa je sistem šolanja vzgojiteljev narejen predvsem na teoretskih znanjih in premalo prakse, pomeni, da neposredno osebnost vsakega vzgojitelje pride v ospredje, ki pa velikokrat je tudi sam poln travm.

Tako celoten sistem vzgoje otroka je nekevrste prisilno suženstvo. V vrtec damo otroke, da se socializirajo in ker sami nimamo časa, saj moramo delati, da lahko novodobno suženstvo plačamo.

Najboljša rešitev bi bila, da bi lahko vsaj en starš bil doma prvih 5 let, zato tudi ni nič narobe če je otrok pri starih starših, najbolj optimalna rešitev so zasebni vrtci, kjer je veliko bolj individualni pristop. V bistvu bi moral celoten sistem nareje tako, da vzpodbuja razvoj človeškega duha in osebnosti, ne pa da jo z neprestanimi pritiski na vsake koraku bolj sužnji.

In ravno to otrok potrebuje v teh zgodnji letih, ne sistema ampak individualno obravnavo, občutek, da obstaja, da razvije svobodo, svoje potenciale… ker če otroci ne bodo svobodni, ne bodo mogli osvoboditi, nas, ki smo ujetniki sistema, potem bodo samo nadaljevali obdobje suženjstva.