Dobro jutro… ali kateri del dneva pač je… že dva dni ležim v temi in komaj diham. Počutim se kot »Jezus Kristus«, ki so ga položili v grob in je potem po treh dneh vstal od mrtvih, najbrž zaradi slabega zraka v grobnici… Čisto isti občutek je pri meni, vendar jaz sem sam sebe pokopal. Njega so tja odnesli, ker se je odločil, da bo žrtev, odrešenik vseh nas… in mi smo ga očitno samo v tem delu posnemali, da smo žrtve… in nič ne odrešujemo, niti se kasneje od tega ne naučimo… da bi na koncu »simbolično« vstali iz te naše preteklosti, kjer smo neštetokrat umrl in še vedno smo v njej. Namesto, da bi enkrat vstali od mrtvih in zmagali v svojem življenju.

Sami sebi smo največji sovražnik, in samo sebe se moramo bati… zato je pomebno, da sami sebe spoznavamo, da vemo v kakšnih situacijah kako reagiramo… namreč samo s slabim nepoznavanjem sebe, se potem v določenih situacijah »spravimo« v za nas neprijetne situacije. In vse so naše odločitve.

To pomeni, da smo se sami na vsakem koraku odločili v katero smer gremo, da smo sami za vse odgovorni… ker smo se odločili tako kot smo sami sebe poznali. Manj, ko se poznamo, slabše se odločamo in več težav imamo v življenju.

In potem pride dan, ko se odločimo ali še bomo naprej žrtve ali bomo končno vstali in začeli živeti… in ti prazniki so lahko simbolični preskok, da se končno rešimo nekaterih starih stvari…

Kot jaz pitja kave, zaradi katere sem že dva dni zaprt v stanovanju zvit v klopčič in kličem na pomoč sam sebe…

Kavo sem pričel piti, ko sem imel 18 let… To je bilo obdobje, ko se je moja atletska kariera pričela dvigovati, hkrati pa obdobje zaključevanje srednje šole in zabav, predvsem pa enega in edinega maturantskega izleta. In tako sem se iz Španije pripeljal direkto na Državno prvenstvo, na katerega sem se pripravljal vso leto… ampak ta enkratni dogodek – Maturantski izlet je vse uničil… v svoji disciplini sem bil 4., torej uničil sem vse na kar sem se pripravljal celo leto, čeprav sem v preteklih dneh sam sebe nagradil za vse kar sem delal 4 leta… ampak, sedaj je kar je… in naslednje jutri, ki sicer ni bila moja disciplina, gremo vsi člani ekipe za štafetni tek na 100 m na kavo… tako sem prvič poskusil ekspreso… in postal državni prvak. In od takrat dalje pijem kavo.

Kava mi namreč daja občutek zmage, vedno ko sem potreboval nek impulz, da sem se dvignil nad neko situacijo, sem popil ekspreso in ta notranji stimulus se je vedno aktiviral. Po vsaki kavi sem bil zmagovalec.

Ponavadi, ko sem veliko delal, sem si vedno skuhal veliko kave in jo počasi pil cel dan… požirek po požirek, vsak skr je bila v bistvu odmor, med eno in drugo nalogo, vedno znova sem zajel sapo, samo za zmago in na koncu sem vedno zmagal. V bistvu je bila kava nek navidezni izgovor, da sem začasno prišel iz vloge žrtve.

No včeraj… pa sem skuhal tri zelo velike kave… ker je bilo veliko dela, zelo raznolikega dela, zato sem potreboval prav posebno stimulacijo…

Ampak te kave je bilo preveč… in ni pomagal noben srk, da bi bil motiviran, da vse uspešno končam… in potem sem spil vse… in vse je obstalo v želodcu, pritisk je narasel, telo je izgubilo energijo in občutek slabosti se je dvignil na nivo… konec je z mano.

In tako je nekaj, kar me je 25 let dvigovalo, postalo nekaj kar me je skoraj ubilo. Nikoli ne smemo z nečim pretiravati, vendar moramo ostati v nivoju, ki ga čutimo in zunanji vpliv, ne bo nič naredil namesto nas.

Moje spoznanje ob tem je bilo, da je končno prišel čas, da ne iščem več zunanjih stimulusov, ker imam vse popolnoma v sebi. Ni več potrebna kava, da zmagam, ker sem zmagovalec že sam po sebi. Hodim po poti zmagovalca in sem zmagovalec.

Sedaj bom pil kavo ker je dobra in se za trenutke vrnil v čase…

Dragi bralci, ni potrebno iskati vzpodbude zunaj… vse imate v sebi, že sedaj, ko živite, ste zmagovalci.