Dolgo sem sedel za mizo in listal po jedilniku in tudi natakar je že trikrat bil pri meni… v bistvu nisem bil lačen, samo nekaj mi je manjkalo in med sladicami najdem na veliko napisano LJUBEZEN in nič ni pisalo o sestavinah. Vprašam natakarja… tukaj sem nov, ne ve, bom pa vprašal…. a sem kar naročil.

Čez pol ure mi je prinesel veliko peno in oba sva strmela v njo… ne vem kaj je vse notri, kuhar me ni pustil v kuhinjo da bi videl. Zraven je bila velika žlica… počasi sem zajel in ugriznil… a se je kar stopilo… nisem še občutil, niti okusil nekaj lepšega v svojih ustih, in počasi se je ta občutek širil po vsem telesu.

V nekaj sekundah sem vse pojedel, ko sem hotel naročiti še več, nisem natakarja našel nikjer, zato sem kar vstal in se odpravil do kuhinje… in je ravno stopil kuhar premene… prosim; me je pogledal resno… rad bi še naročil, eno porcijo… česa pa… ja Ljubezni… česa… Ljubezni; sem odgovoril… pogledal me je… gospod, mi odpiramo šele čez pol ure in pri nas je samo hrana, ki jo pripravimo z Ljubeznijo… ne serviramo Ljubezni. Ampak… nič mi ni bilo jasno… kje imate jedilnik… listam 100x… nikjer ni pisalo Ljubezen…

… usedem se nazaj na teraso… popolnoma zbegan, a s tako »norimi« občutki, kot še nikoli… prvič v življenju sem čutil vsako celico svojega telesa, prvič sem imel občutek, da živim, da sem prisoten točno v tem trenutku.

Takoj mi je postalo jasno, da v bistvu ni potrebno, da iščem kogarkoli, saj sem sam sebi popolnoma zadosti, ne potrebujem podpore v življenju, saj moram samo sam sebi biti največja upora.

Celo življenje pa iščem NJO, sedaj mi je postalo jasno, da je nisem našel, dokler nisem sam bil sebi v uporo. Namreč dokler iščemo nekoga, ki bi nas dopolnil, ga nikoli ne bomo našli… seveda če iščemo sanjskega partnerja.

Da ves čas sem sanjal o NJEJ, ampak šele sedaj vem, da je ta slika bila tako močna samo zato, da bom sebe lahko dokonca postavil… zato je nikoli ni bilo.

In danes zjutraj, ko sem se zbudil, sem se po jutranji telovadbi počutil… pokončnega imel sem občutek, da sem se postavil.

Sedaj spet sedim v tej restavraciji in iščem po jedilniku… pa nikjer ne najdem… ampak občutek pa je še vedno enak… zaprem jedilnik in jo pogledam v Oči.

»Nič več ne sanjam, sedaj te sanje živim!«, sanje so prišle iz mene v ta svet, sedaj vse samo raste, nič več ne »vpija«… ONA je zunanji svet in sedaj skupaj z NJO gradim ta zunanji svet, ker notranjega sem moral sam.