Velikokrat slišimo, da živimo v iluziji, predvsem takrat ko sanjamo in ni več realnih možnostih, da se to zgodi.

Čeprav se vedno sprašujem, kaj je iluzija in kaj je realnost. Glede nato, da vedno živimo samo v tistem trenutku, pomeni, da samo to kar čutimo v tistem trenutku je tudi naša realnost. Osebe tik pred smrtjo (v stanju težke bolezni), namreč »opojijo« z morfijem, dajo jim informacijo da je vse vredu, da bo bolje in to je njihova realnost, čeprav so vsi znaki okoli, da bodo vsak čas umrli. Enako je v ostalih delih življenja, da nekomu raje rečemo plemenito laž, kot pa mu povemo resnico, ker bi morda lahko vplivalo na njegovo vožjo domov, zagovor diplome, ali kakršnokoli zadevo, ki je pomembna za življenje in takšna informacija bi lahko popolnoma spremenila tok dogajanja.

Pomeni, da smo lagali, če povem malo bolj grobo…  smo prirejali informacije… zakaj vedno ne povemo resnice, zakaj vedno nekaj čakamo… predstavljate si, da je vaša mama na smrtni postelji in vas že tretjič vpraša ali bom umrla… ne mama ne boš umrla, še naprej bova skupaj vsako jutro hodili na sprehode v tvoj čudoviti vrt in tam pili najboljšo kavo na svetu... in ko vas 10-ič vpraša, ne ponovite več tega stavka, temveč ji rečete… da mama umrla boš in upam, da čim prej (ker si to tudi v resnici mislite)… najbrž jo bo samo od tega kap ali pa bo šele dobila voljo za življenje, da vam bo čim več časa šla na živce… ampak povedali ste resnico, ki ste jo čutili.

Ali pa primer, pride žena zelo utrujena domov in se pogleda v ogledalo, ter reče, kako grozno zgleda… ali ji bom rekel, da res draga in dobil v glavo, kar ima pri roki… ali jim bo dejal, da je najlepša ženska na svetu in da je to le senca Sonca, ki se skriva pred njeno lepoto. … tudi v tem primeru sem lagal.

Torej vsak kompliment ženski je velika laž in one v tej laži uživajo… preklete lažnivke, si sedaj mislim… in tako sedaj tudi mislim na njo. Bil sem prepričan, kako sem plemenito končal najino vezo, ker sem videl, da ji ne morem dati kar potrebuje in sem se potem brez boja, ko se je pojavil drugi vitez odmaknil. V bistvu, pa sem zadnji dve leti živel v laži, ker ta vitez je bil že takrat, jaz pa sem živel v nekem popačenem svetu, da sem eden in edini. In najine stvari so se že konačle že veliko prej, le da sem jaz šele danes spregledal.

Ko končamo intimno/partnersko zvezo, se ponavadi za enega partnerja konča veliko prej, kot za drugega. Čeprav drugi lahko še leta živi v iluziji, da še vedno ni končano, tudi če je druga oseba že daleč v drugem življenju in se niti ne spomni, da je kadarkoli obstajala. Ampak njegova realnost je takšna, kot jo živi v tem svetu, da sta še vedno nekje povezana, a v drugih očeh… sploh ne vedo, kdo je ona, čeprav ga poznajo leta, je nikoli niso videli… in tako lahko v miru rečejo, da živi v iluziji, da govori o nekom, ki v resnici sploh ne obstaja.

Da iluzija je to, ko nam znaki okoli nas kažejo, da je naše prepričanje drugačno. Vendar obstaja tudi druga razlaga. Če se pozicioniramo, da je to edina resnica, se potem lahko nekega dne to tudi zgodi… in potem se vsi ostali vprašajo ampak, kje je dosedaj bila vsa ta leta.

Da res ne vemo, kaj je resnica, vse kar še vedno trdim je to, da je za vsakega posameznika sveta resnica to kar čuti v tistem trenutku, ne glede na znake iz okolice. Znaki iz okolice pridejo v poštev, šele, ko se sam ne počuti dobro, takrat jih začne upoštevati in takrat tudi nastopi obdobje iluzije, dokler ponovno ne začuti svoje resnice. Mogoče pa je celo življenje ena sama iluzija?

… in sedaj se ponovno bližajo prazniki in ponovno jih bom preživel sam… čeprav se sedaj sprašujem ali sem bil bolj sam, ko sva še bila skupaj ali sedaj?