… danes sem nekje slišal, da ne mora veselje iz tebe, če ga nimaš v sebi… hmmm, seveda sem se globoko zamislil, saj neprestano poslušam, da se preresno držim… včasih so rekli za svoja leta; sedaj sem pa v tistih letih in se spet ne držim pravilno… ja veselje res ni moglo priti v mene, ker takrat, ko se ustvarja človekova osebnost, ni bilo nič veselja okoli mene… potem pa ko sem imel to priložnost, da popravim, pa je bilo potrebno vse resno vzeti… torej ni niti osnove, da bi bil vesel. Torej sem obsojen na žalost in resnost. Torej kadar želite biti resni me pokličite!

In sedaj naj sprejmem to dejstvo, da bom resen in žalosten do konca življenja? Ne!!!!!!!!!!

Občutke si res izoblikujemo v toku življenja, vendar so predhodno zapisani v naših genih… zato se je potrebno res poglobiti v sebe, da izbrskamo to veselje… vsi imamo v sebi veselje…

Ko pridem v situacijo, ko se več ne vidi rešitve… se mi prikrade na usta nasmeh… pa ne tisti paranoičini, temveč iskren, smejim se ker vem, da ne morem izbirati med življenjem in smrtjo, temveč samo med življenjem in življenjem… in seveda izberem življenje…

In potem spet pozabim… in se predam tej resnosti… očitno me mora življenje, pregnati čisto na konec, da se spomnim, da imam v sebi tudi veselje… in da se naj veselim življenja… in vse je stvar odločitve… torej dragi moji… od danes naprej se Veselimo, neglede na okoliščine, se smejmo… ker potem bomo v to resno situacijo prinesli veselje in tudi situacija bo postala vesela.

Pa srečno!