Že kar nekaj dni imam na računalniku odprt sponji tekst, ki ga nikagor ne morem dokončati… ker točno ne vem v kateri fazi sem… kajti vedno pišem iz sebe

Zakaj smo samski…

… zato, ker nikoli nismo zares v vezi… ko greš v vezo, greš do konca… cel brez strahu… ko pa je prisoten strah, pa je potrebno veliko pogovora, da se spoznamo… no pretiravam…. vsaka veza se prične s postopnim spoznavanjem in s tem ko se sponavamo, se tudi odpiramo v vezo… vezo poglabljamo… ampak je samo en pogoj… da če gremo po tej poti, moramo iti do konca in nikogar drugega ne smemo imeti v mislih… v kolikor je… je zgodbe konec oz. je neka polovična zgodba v čakanju, na boljše čase… in pri tem jemljemo čas drugemu… ampak časa v življenju je zelo malo… vse pretekle zgodbe je potrebno zaključiti… oz. vsaj jasno je potrebno vedeti pri čem smo… ker ko imamo jasno informacijo o koncu, se lahko tudi prične čustveno ohlajanje… tukaj ne smemo zamenjati prizadetega egota in vroča čustva… ego boli… čustva pa enostavno so… in s časom če ni vzpodbude izginjajo… pri egu pa je ponavadi zaradi zavrnitev zelo močna bolečina… tako dolgo, dokler je ne vrnemo… zato moramo sami s sabo s tem odpraviti ne s tistim, ki nas je zavrnil…
Ampak, tudi ko smo samski moramo biti zares samski… namreč takrat vedno sanjarimo o nekom, ki nam je iz različnih razlogov nedosegljiv in zares nismo samski…
…in tako se vrtimo… nikoli nismo zares v vezi in nikoli zares samski… polovičarstvo ali šlamparija… je največji problem… vendar je tudi zlo pogost… namreč, živimo v tako hitrem tempu, da je skoraj nemogoče vse za nazaj pospraviti… a čustva še vedno delujejo z istim tempom… vendar vso to prehitevanje nas enostavno počasi ubija, farmacija pa nam omogoča, da dolgo živimo in se hkrati utapljamo v teh svoji bolečini… vendar tudi zato obstajajo tablete…
… naravni proces žalovanja, mora biti… ne žalujemo samo, ko nekdo umre… temveč tudi ko se razidemo…

… torej če poskusim odgovoriti, zakaj smo samski… je predvsem povdarek… da v bistvu nismo… in da tudi ko smo v vezi… nismo tam…. večina jih kar nekje tava, neglede na status… in tako cele generacije… izgubili smo se v času in prostoru, kot zombiji…

… torej najprej se moramo strezniti… da bomo sploh vedeli, kje smo… Ljubezen je kot opoj… Bolečina je kot Opoj… neko vmesno Stanje je Opoj…. a le streznitev, nam da pravo smer in občutek, da smo tukaj na zemlji…

In kako se vse skupaj sploh začne… najprej moramo ločiti Ljubezen in Zaljubljenost… v osnovi nista povezana… ko čutimo evforijo, gre za kemijo… namreč vsak posameznik ima v sebi neke nerešene vzorce iz otroštva/komplekse… in tako se najdeta dva, ki lahko tudi te vzorce potešita… in ko je ta operacija narejena… se en dan zbudimo… kdo pa je to?… če nista vmes razvila odnosa, spoštovanja, prijateljstva… se bosta razšla, ne da bi vedela da sta obstajala…

Ljubezen pa je nekaj čisto drugega… to pa je energija, veter svežine, ki piha skozi duše in povezuje enake… nikoli ne vemo, kdaj bo zapihal… ampak bolj, ko je naša glava polna smeti, manj možnosti je, da ga bomo čutili… zato je pomembno, da redno čistimo po svojem življenju… Veter Ljubezni zapiha, ko ga najmanj pričakujemo…

In sedaj odgovor, zakaj smo samski… zaradi vseh teh smeti… odvečnih informacij, stvari, oseb… ne čutimo svojega bistva… in tako veter Ljubezni odpihne, preden ga čutimo!