Pred nekaj dnevi me je poklicala direktorica uspešnega podjetja in me prosila za nasvet, kako uvesti prepotrebne spremembe v podjetju. Po daljšem razgovoru je bilo iz direktoričinih ust razbrati, da je s sodelavci vse narobe in da želi najti način, kako jih prepričati, da bi delali drugače kot doslej.
Preden sem ji karkoli odgovoril, sem dejal, da razumem njen položaj in da ji naslednji dan pošljem podrobno ponudbo.
Deset minut po tem, ko sem ji po elektronski pošti poslal ponudbo, je zazvonil telefon, na drugi strani pa: »A se vi hecate, v celotni ponudbi opisujete samo, kako se moram spremeniti jaz, kako moram drugače voditi..!?« In še kar je naštevala ter nadaljevala: »A se vi zavedate, da sem jaz direktorica in lastnica, da jim jaz dajem plačo?«
»Seveda se zavedam, ampak, ali bi vi brez sodelavcev imeli toliko denarja?« sem bil nato malo provokativen.

Nastala je tišina in jaz sem končno prevzel besedo.

»Spoštovana gospa, nečesa se morate zavedati: naši sodelavci so kot naši otroci, pri čemer se, seveda, ne smemo do njih tako obnašati, vendar če želite v podjetju vzpostaviti drugačno kulturo vodenja, morate vedeti, da se sodelavci zgledujejo po svojem nadrejenem. Če torej vi, ne glede na napisana pravila, od njih nekaj zahtevate in se sami tega ne držite, vas bodo posnemali. Enako delujejo otroci… ne rodijo se z napisanimi življenjskimi pravili, niti ne razumejo, kaj jim starši govorijo ali kažejo. Otroci razumejo samo, da so starši njihovi vodniki in posnemajo njihovo obnašanje do sebe in do drugih … in tako se iz načina življenja staršev oblikuje tudi otrokova osebnost. Seveda lahko rečete, da so vaši sodelavci profesionalci in so plačani, da opravljajo svoje delo, vendar pa se morate tudi zavedati, da smo na koncu vsi samo ljudje, z vsemi svojimi napakami. In prav zato, gospa, se morate najprej vi pri sebi vprašati, kaj bi radi in ali je vaš osebni cilj pred poslovnim ciljem. Ali veste, kaj točno bi radi?« sem jo nazadnje vprašal.

Prekinila me je, zdaj z umirjenim glasom, ter se želela dogovoriti za sestanek že za naslednje jutro.

Predlagal sem, da se ne srečava v njeni pisarni, pač pa v moji ali pa nekje v mestu na kavi, kar je sprejela. (Seveda ni praksa, da bi se s klienti dobival v mestu, vendar je šlo za uskladitev ponudbe in sproščen pogovor s potencialno stranko).

Dobila sva se v strogem centru ob Ljubljanici. Še preden pa me je dodobra pozdravila, mi je zaupala, da vso noč ni spala, temveč je premišljevala o mojem vprašanju, ali sploh ve, kaj bi rada. Da nima pravega odgovora, temveč da ima zdaj še večje vprašanje, kdo sploh je?

»Kdo sem?, sem si zjutraj pred ogledalom dejala na glas. Ko sem stala pred ogledalom in si umivala obraz, sem se pravzaprav začela zavedati svoje podobe in tega, da se bistveno razlikuje od te, ki jo vidim čez dan v ogledalu ali na fotografijah. Nanesla sem si čistilno kremo in nato še vlažilno kremo, preden sem začela nanašati šminko… Opazovala sem, kako se mi obraz postopoma spreminja, v ogledalu se je začela pojavljati popolnoma druga oseba. Pravzaprav sem uzrla svojo dobro znanko, osebo, ki sem jo ves čas srečevala, videla sem sebe oz. vsaj mislila sem, da sem to jaz.

V resnici mi je bila vsa ta maska, ki sem si jo nadela, naenkrat odveč. Ponovno sem se umila in gledala v svoj čisti obraz. Vrnila sem se v preteklost, obrnila kazalce za 40 let nazaj, v svoje zelo zgodnje otroštvo, ko sem sanjala o tem, da bom kraljica… Imela sem zelo brezskrbno otroštvo in občutek, da lahko počnem, karkoli hočem… in v bistvu sem v tem duhu tudi ves čas odraščala. Z leti, ko sem se počasi trgala iz objema staršev, nisem več čutila takšne svobode in varnosti, zato sem si začela na nekakšen umeten način ustvarjati tak svet, kot sem si ga želela. Spomnim se, da sem se takrat začela tudi ličiti in barvati lase, prijateljica pa mi je dejala, »no, končno si ženska, zdaj vsi na cesti gledajo za tabo, ko si v teh visokih petah, oprijeti obleki in lepo našminkana«. Počutila sem se, kot da letim. In od takrat sem vedno znova in znova posegala po vseh teh pripomočkih, ki so me delale žensko. Res, dobila sem vse, kar sem hotela. Položaj, moškega, posel … vse. Do danes! Ko nisem več vedela, kaj še lahko dosežem.«

Tukaj sem se vklopil jaz!

»V bistvu se iz varnega objema staršev nikoli niste iztrgali, temveč ste si tak svet, kot ste ga bili vajeni, vedno znova in znova ustvarjali. Ves čas ste jim dokazovali, da zmorete brez njih, obenem pa ste pozabljali nase, na to, kdo ste in kaj bi v resnici radi. Staršev fizično res ni bilo več ob vas, a našli ste jih v partnerjih, sodelavcih… in zdaj, ko ste prišli do stopnje, ko ne potrebujete več teh »spodbud« oz. potreba po njih ni več tako močna, ste se začeli zavedati sebe. Začeli ste se zavedati, da vam nekaj manjka.
Zato je zdaj čas, da začnete živeti svoje srčne želje, da čas, ki prihaja, namenite sebi, spoznavanju same sebe.

Zavedati se morate, da vsega ne boste spremenili čez noč, temveč bo šlo za postopen proces. Sodelavce ste na neki način razvadili, zato morate zdaj začeti postopoma spreminjati način vodenja, obenem pa začeti postopoma tudi na novo spoznavati sebe. Nenadna sprememba bi namreč pomenila prevelik šok.«

Po jutranji kavi, ki je trajala skoraj do kosila, je gospa dejala, da se počuti osvobojeno in da bo kar takoj začela živeti drugače. Odvrnil sem ji, naj začne živeti drugače lepo počasi, saj se je v vseh teh letih nabralo preveč balasta in ovir, ki so postale del njenega življenja.

Omenil sem tudi, naj še enkrat v miru pregleda pogodbo, saj to ni samo poslovna pogodba, temveč pogodba o spremembi načina življenja.

Če hočemo biti v življenju zadovoljni, moramo namreč biti v ravnovesju, kar pomeni, da moramo enakomerno zadovoljiti vse štiri komponente; telo (z dovolj športa in s pravilno prehrano), um (z dovolj različnimi miselnimi aktivnostmi), čustva (kar v osnovi pomeni zabavo) in dušo (poiskati mir v sebi, sprehod, meditacija, joga ipd…). Šele, ko smo v ravnovesju, se lahko začnemo spraševati o tem, kdo smo, saj bomo šele takrat dobili prave odgovore.

Odgovore pa bomo dobili sami pri sebi in ne pri svetovalcih. Svetovalec je samo neke vrste svetilnik, ogledalo, ki nam pokaže, v katero smer ne smemo več. Sami sprejemamo odgovornost za svoje življenje, zato se moramo sami tudi odločati.

Ko bomo sami začeli živeti drugače, torej bolj srčno, ko bomo začeli izpolnjevati svoje srčne želje, se bo tudi okolica začela drugače odzivati na nas. Ne bomo sicer spremenili sveta, čeprav se tako začne, bomo pa pri ljudeh začeli spodbujati njihovo pozitivno plat, čeprav smo imeli doslej občutek, da so do nas negativno nastrojeni. In tako bomo spremenili svoj svet.
Tudi sodelavci se bodo poslej začeli do nas drugače vesti. Že s tem, ko smo začeli drugače živeti, smo začeli spreminjati tudi način vodenja. Seveda ne smemo pričakovati, da se bodo sodelavci spremenili čez noč, saj moramo za to ob spremembah v našem življenju, spremeniti tudi način vodenja podjetja. Če ste bili do zdaj vajeni, da vladate s trdo roko, je zdaj čas za nov način delitve zadolžitev. Najlepšo prispodobo najdemo v naravi, pri toku potoka. Ko potok teče, je bister in piten, če pa ga zajezimo, nastane mlaka, voda v njej pa čez nekaj časa ni več pitna. Enako je s prenosom informacij v podjetju; če nekdo ni o vsem obveščen, si bo izdelal svojo sliko o rečeh, ki so v realnosti popolnoma drugačne. Zato je pomembno, da si ustvarimo informacijske kanale oz. se naučimo komunicirati s sodelavci.

Včeraj mi je vrnila podpisano pogodbo in danes sva že opravila prvi trening… varne vožnje skozi življenje.