Sedim na obrežju Vardarja in opazujem, kako počasi teče, skozi umetno strugo, ki so jo zgradili skozi Skopje… Skopje se je nenormalno spremenilo, v pravo Svetovno prestolnico… ampak, vse je na trhlih temeljih… ko se sprehajam skozi njega, občutim še energijo, ko ga je zravnal potres… imam občutek, da bodo ponovno padle te kolise…

… in kadar v življenju ne živimo iskreno sami s sabo… igramo življenje in vsaka igra ima svoje kolise, kot to čutim v Skopju… samo ena velika predstava, vendar zelo močna… tukaj se srečaš s samim sabo… Skopje je naše ogledalo…

… ko tako sedim in gledam ob toku, kako nosi različne stvari in vidim, kako se prepuščajo toku… kar sam bi se najraje vrgel v ta počasni tok, da se tudi sam malo prepustim in neham živeti v med kolisami…

… pričel sem razmišljati, kaj vse se mi dogaja v življenju… in vidim, da vedno padem na isto finto, iskoristijo me, potem pa jaz v drugih očeh izpadem nesposobnež in izkoriščevalec… vedno sem nekje vmes… sedaj sem pogledal malo drugače… torej jaz sem v vlogi žrtve… zato, samo takšni igralci prihajajo v moje življenje, ker sem se odločil, da živim po scenariju žrtve…

… vprašam se kakšno življenje si želim… želim si življenje zmagovalca… ampak za vsako zmago je potrebno grati… tega več ne želim… želim si življenje… v bistvu si želi samo živeti in biti tak, kot sem… brez iger in v sredi ljudi, ki me tako razumejo, kot tudi povem, brez posebnih pričakovanj.

To moje razmišljanje, mi je v bistvu očistilo moje misli… živimo, vedno tako, kot si izberemo in če hočemo najti rešitev, moramo naprej pogledati, kakšno vlogo igramo… to lahko vidimo, tako da ocenimo igralce okoli sebe, kdo so? Potem pa sledi odločitev, katero vlogo bomo igrali…

… žrtev smo samo takrat, če se tako odločimo!