Že petnajst let ugotavljam, da je čez poletje ogromno dela, predvsem na tem osebnem svetovanju… kot da se nekako ljudje sprostijo in več ne morejo v sebi držati nekaterih napetosti oz… se napetosti same sprostijo in potem vse psihološke smeti udarijo ven. Po vsaj trije klienti na dan pridejo… kar je z poslovnega vidika super, hkrati pa pohvalno, da ljudje delajo na sebi… vendar se stopnja odzivov, vsako leto povečuje, stiske so vedno močnejše… mogoče je kaj na tem, ko pravijo, da se stopnja zavesti povečuje in se s tem zavedajo, da ni potrebno več vse prenašati… hkrati pa se zavedajo svoje odgovornosti.
…imam občutek, da se tudi kultura obnašanja dviguje, čeprav postajamo ljudje vedno večji egoisti… ali je to dobro ali ne…. so večne dileme… moje mnenje je, da zdrav egoizem je ok… namreč ljudje smo do sedaj, no še vedno živimo vse povprek in ni bilo jasne meje, kaj je naše, kdo smo mi… zato pa smo se neprestano zapletali v različne konflikte… s tem ko postajamo egoisti, zdravi egoisti… pomeni, da najprej moramo poskrbeti zase in šele, ko imamo vse osnovne potrebe zadovoljene, ko čutimo na nivoju preživetja notranji mir… šele takrat, lahko prestopimo mejo in do takrat moramo biti egoistično usmerjeni 🙂
No tako se nekega jutraj oglasi starejša gospa… ki pravi da ne more več tako… kako vprašam… imam tri otroke in 7 vnukov… nihče ni v službi, pa jih vse vzdržujem… veste nikjer niso v službi, ampak vseeno sem njihova mama, pa ne znam to prekiniti… vem, da bi že davno morali skrbeti zase… vendar smo imeli veliko premoženja… še vedno ga imamo, vendar če to razdelim med vse, ne ostane nič več… nihče pa nič ne naredi, da bi to ostalo vsaj v takem obsegu, ali ga celo oplemenitil… nihče ne kaže znakov ali želje….
… vem sama sem jih razvadila, in najbrž drugače ne znajo… ne vem kako jim naj to povem… ker ko mene več ne bo… bodo seveda oni vse dobili, vendar na način, kot živijo, bo to hitro skopnelo in kaj potem… no res mene potem več ne bo skrbelo… pa vseeno bi rada, da jim ni hudega…

… videl sem, da jih v resnici ima tako rada, da jih ne želi spustiti, vendar s tem so postali tudi »operativni invalidi«… glejte gospa… tako se dogovoriva… vi še imate vsaj deset let pred seboj… zato se ne sekirajte… dovolj časa je, da otroke osamosvojite…
… predlagam vam, da skličete družinski sestanek, samo svoje otroke in jim pojasnite situacijo, v kolikor niste sami pri moči, vam lahko pomagam… da ste se odločili, da boste vso premoženje prenesli na našo Fundacijo, ki bo po vaših navodilih, s tem upravljala in oskrbovala potencialne dediče… ter kaj bodo oni morali za to narediti…
… strinjala se je in napisala sva pravila… in vsem tudi to predstavila….

… bil je neverjeten šok… zmerjali so me za lopova… nakar je gospa vstala in dejala, prosim črtajte, tisto, da potencialni dediči kaj od tega dobijo in vse pripada vam! Vstala se je in odšla… tako samo ostali sami za mizo in gledali so me, kod največjega sovražnika…

… spoštovani, sem jim odvrnil, glejte slednje, še lahko prepričam gospo da spremeni, prvega več ne, ker je že zapis narejen pri notarju… do jutri prosim prespite in me pokličite…
…in res zjutraj se v pisarni oglasi najstarejši sin… in pravi… veste… mama nas je vzgajala in razvaja, nič nam ni pustila, niti nam ni bilo nič potrebno… in potem smo se nekako temu predali, šele sedaj smo se začeli zavedati, da je vse minljivo in da tako kot živimo, ne bomo dolgo…
… glejte…. vaša mama se svoje napake dobro zaveda… to premoženje ne bo ostalo nam, enkrat se bo vrnilo k vam… vendar šele, ko boste sposobni skrbeti zase… zato vam predlagam, da vsak od vas, naredi oseben načrt, kaj bo počel v življenju in kako bo preživel… potem pa bomo skupaj gradili vašo pot…

…in tako so vsi trije postali naši klienti in danes so družinsko premoženje povečali za 10 x, ter vsak ima svojo poslovno kariero….

… šele, ko je mama videla, da je končno popravila življenjsko napako, se je lahko poslovila iz tega sveta.