Pogubne iluzije narcisoidnih vodij

By | 2018-04-22T09:59:30+00:00 marec 31st, 2014|0 Comments

Med pomembne vzroke za nastanek krize v podjetju (za katero ni nujno, da se neposredno kaže v slabih finančnih rezultatih) sodi tudi vpliv disfunkcionalnega vodenja in disfunkcionalne organizacijske kulture, ki sta v praksi zelo pogosta pojava.

Začnimo s kratkima zgodbama, ki nama bosta dali izhodišče za razmišljanje in diskusijo. V ospredje postavljata protagonista zgodb Staneta in Janeza, ki prihajata iz različnih okolij in z različnimi težavami.

Kljub občutku, ki ga boste morda imeli ob prebiranju, da koga že od kod poznate, je vsaka podobnost z resničnimi ljudmi zgolj naključna.

“Kako naj človek razprostre krila, če ima opravka s samimi purani?”

Stane je že kar nekaj let predsednik uprave velikega podjetja, ki izkazuje solidne rezultate poslovanja.

Ko sva se s Stanetom pogovarjala o novi strategiji podjetja, mi je omenil: “Težava ni v tem, da ne bi vedel, kam in kako naprej. Idej imam več kot dovolj. Moja glavna težava je, da okoli sebe nimam ljudi, ki bi mi bili sposobni slediti in te ideje tudi uresničiti. Res nimam sreče, saj imam okoli sebe same purane, ki nimajo kril, da bi lahko leteli. Tako se moram, na žalost, odločati in ukvarjati z vsem; sploh si ne predstavljam, kaj bi bilo s podjetjem, če bi sodelavcem pustil odločati tako, kot oni mislijo.”

Stane mi je z veliko vznemirjenostjo razkrival nekatere od svojih velikih idej, ki naj bi revolucionarno zaznamovale dejavnost v kateri podjetje deluje.

Po prvem pogovoru z njim sem nekajkrat prisluhnil še njegovim sodelavcem. Večina jih je bila do Stanetovih idej precej zadržana zaradi velikih ovir za njihovo uspešno uresničitev. Poleg tega so omenili, da predsednik sploh noče poslušati njihovih argumentov, drugačno mnenje običajno sprejme kot nasprotovanje.

V pogovoru s kadrovskim direktorjem sem tudi izvedel, da podjetje izgublja kakovostne, že izoblikovane sodelavce, ostajajo predvsem “preverjeni Stanetovi” kadri, ki se z njim v vsem strinjajo. Po besedah kadrovskega direktorja je v podjetju vedno manj sposobnih in avtonomno razmišljajočih ljudi, saj so pogosto tarča predsednika Staneta, ki ne pozabi zlahka nasprotovanja in drugačnega mnenja.

“Jaz sem najboljši”

Janez je podjetnik, ki je pred dobrim letom dni srečal abrahama. Vodi podjetje s 40 zaposlenimi. Prvi vtis, ki ga naredi, je pogostokrat izjemen. Je zelo energičen, poln idej in vizij, ki jih z velikim zanesenjaštvom predstavlja občinstvu (v podjetju, na sejmu, na službeni poti na letalu, na intervjuju z novinarji ali na dobrodelni prireditvi).

V kratkem pogovoru mi je Janez opisal svojo pot: “Že nekaj časa sem v sebi nosil idejo in potreboval sem le pravi trenutek. V zadnjih desetih letih je podjetje izjemno raslo. Veliko je bilo težav, vendar sem v vsakem trenutku vedel, kaj želim doseči, in nič me ni ustavilo.

Še danes se spomnim nekaj prvih let podjetja. Vsi zaposleni so imeli interes in vsi smo delali vse, kar je bilo treba. Danes je drugače. Novi zaposleni nimajo več istih navad in niso več tako zagnani kot včasih. Pravzaprav ne vem več, kaj narediti. Delam čedalje več, pravih rezultatov pa ni. Poskusil sem del nalog prenesti na profesionalnega managerja, vendar ni šlo.”

Čez nekaj dni sem govoril z Jano, ki je v podjetju odgovorna za razvoj novih rešitev. Bila je obupana, saj se je Janez vrnil z nekajdnevne službene poti, spet s kupom novih idej, ki bi jih rad udejanjil, seveda takoj. Jana je pojasnila: “Še starih projektov nismo uspešno končali, pa že imamo na mizi nove. Sploh ne vem več, kaj so moje prioritete. Janeza ne zanima, koliko dela je treba vložiti. Vse to jemlje z levo roko, moji ljudje pa so fizično in psihično izčrpani. Poleg tega pa že nekaj tednov čakam na pomembno odločitev direktorja, saj je zelo veliko na poti.”

Na enem od sestankov je Janez dejal: “Veš, mi smo res najboljši na svetu. To sem ugotovil na svoji zadnji poti.” “Kaj res?” sem malce začudeno odgovoril in nadaljeval: “Kaj konkretno misliš, v čem je vaša prednost?”

“No ja, mislim, da se največ ukvarjamo s kupci. V tem smo res najboljši,” je odvrnil Janez. “Moj zadnji obisk je bil izjemno uspešen. Ne moreš verjeti, koliko uglednih in pomembnih ljudi sem srečal, in vsi so mi potrdili, kako ugledno je moje podjetje in da postajamo pravi ‘trend-setter’ v industriji. Prav tako sem pridobil velik posel.”

V nadaljevanju pogovora se je sicer pokazalo, da je pridobljeni posel pravzaprav šele v fazi razgovorov. Čez nekaj tednov sem izvedel, da iz tako rekoč “dogovorjenega” posla ne bo nič, saj se je potencialni kupec dogovoril z drugim ponudnikom, z razlago, da Janezovo podjetje ni dobro razumelo njihovih potreb.

Jana je tudi potrdila moje predvidevanje, da je dejavnost, s katero se podjetje ukvarja, zelo tradicionalna in da so rešitve bolj ali manj znane že kar nekaj let.

Svet narcisa – oblast, prestiž, status in superiornost

Čeprav gre za zelo različni podjetji, je izvor težav, s katerimi se srečujeta oba protagonista zgodb, enak. Oba pesti oblika vodenja: gre za disfunkcionalno vodenje, ki izvira iz njune narcisoidne osebnosti.

Kdo je pravzaprav narcis in kako ga prepoznati? Narcisoidno osebnost in njeno vedenje zaznamujejo nekatere tipične lastnosti, kot so:

       občutek superiornosti,

       občutek posebnosti, izbranosti in edinstvenosti,

       potreba po izjemnem poudarjanju svojih vrlin,

       arogantno, vzvišeno, oholo in poudarjeno vedenje,

       velike, grandiozne fantazije,

       usmerjenost vase in pogosto ‘citiranje’ samega sebe (sem vam rekel, sem vam govoril, vedel sem, itd.) in

       izjemna potreba po oboževanosti in biti v središču pozornosti.

Vsekakor je vedenje narcisoidne osebnosti povezano z njeno potrebo po oblasti, prestižu, statusu in superiornosti ter z nenehno potrebo po dokazovanju večvrednosti. Zato sta vzpon v hierarhiji podjetja ali uspešna uresničitev njene velike vizije zanjo pomembna samo kot lastno dokazovanje in izpolnjevanje nekaterih njenih čustvenih potreb.

Veliki vizionar ali tiran?

Narcisoidna osebnost v vlogi narcisoidnega vodje razvije široko paleto različnih disfunkcionalnih vzorcev vedenja.

Denar ni ključen motivacijski dejavnik. Temeljni motivacijski dejavnik narcisoidnega vodje je povezan z njegovim egom, s potrebo po moči, dokazovanju in z željo, da bi za seboj nekaj zapustil.

Narcisoidni vodje so lahko zelo karizmatični, znajo biti prikupni in navdihovati ljudi okoli sebe. So neodvisni in jih ni lahko impresionirati.

Potreba po pozornosti. Narcisoidni vodja je poln energije in zanesenjaštva; ko Janez govori o svojih velikih idejah, viziji in tudi dosežkih podjetja, seveda govori o sebi in o svoji zgodbi, ki ga dviguje daleč nad povprečje.

Takšnega človeka okolica ocenjuje kot zelo uspešnega, kot človeka, ki uresničuje svoje sanje. Zato narcisoidni vodje običajno nimajo težav s pridobivanjem novih kadrov; pravzaprav to počnejo zelo pogosto, saj je njihova fluktuacija v podjetju zelo velika.

Tiraniziranje sodelavcev. Sodelavci narcisoidnih vodij se pogostokrat pritožujejo nad njegovim grobim, včasih nesramnim ali celo žaljivim vedenjem. Takšno delovanje narcisoidnega vodje lahko povzroči agresivnost v celotni organizaciji in na vseh njenih nivojih.

Posamezniki, ki imajo svoje mnenje in ga tudi jasno izražajo, hitro postanejo tarča narcisoidnega vodje, ki v svoji okolici ne trpi drugačnega razmišljanja. Takšno vedenje narcisoidnega vodje sili sodelavce v zelo oportunistično vedenje (ustvarjanje občutka sodelovanja).

Veliko kritike in malo pohvale. Pričakovati pohvalne besede za dobro opravljeno delo ali konstruktivno povratno informacijo od narcisoidnega vodje je malo verjetno. Njegova tendenca po hiperkritičnosti (za kar ne izbira ne časa ne prostora) naredi življenje in delo z njim izjemno težko in zahtevno.

Mikromanagement. Pogosta lastnost narcisoidnega vodje je obremenjenost s podrobnostmi in pretiranim nadzorom. To vodi v njegovo izjemno zaposlenost, saj se ukvarja z vsem in o vsem tudi odloča.

Narcisoidni vodje radi pridobivajo potrebne informacije iz različnih okolij in virov. Mehanizem konfontiranja je v njihovih rokah močno orodje za manipulacijo in pridobivanje skritih informacij. Zato so organizacije, ki jih vodi narcisoidni vodja, prežete s kulturo nezaupanja.

Pomanjkanje prioritet. V organizacijah, ki jih vodijo narcisoidni vodje, je navzoč stalen občutek napetosti, vedno se mudi, prioritete pa se ves čas spreminjajo. Paradoks takšne organizacije je, da se kljub hektičnemu delovnemu ozračju v organizaciji v resnici ne dogaja prav veliko.

Pomanjkanje komunikacije. Narcisoidni vodja ne prenaša potrebnih informacij sodelavcem, kar paralizira izvajanje aktivnosti ali odločanje, sodelavci pa se pritožujejo nad (ne)poslušanjem narcisoidnega vodje.

Realnost ni nujno takšna, kot se narcisoidnemu vodji zdi. Narcisoidni vodja ima omejeno sposobnost v dojemanju realnosti; njegovo dojemanje realnosti je zelo osebno obarvano (sindrom, ki ga poznamo pod imenom eye fever). Predstavljeni motivacijski dejavniki in način dojemanja realnosti včasih vodi narcisoidnega vodjo v zelo iracionalne odločitve in dejanja.

Vse ve in vse mu je jasno. Narcisoidni vodja je vseved in o vsem ima svoje mnenje. Zato v razgovoru z njim težko najdete področje, kjer nima jasnega (in vedno pravilnega) stališča. Zelo tipična lastnost narcisoidnega vodje je neprevzemanje odgovornosti za napake.

Razvoj naslednika – kaj pa je spet to? Narcisoidni vodja ne verjame v razvoj sodelavcev. V organizacijah, ki jih vodijo narcisoidni vodje, ni razvoja kadrov in načrtnega razvoja naslednikov. Takšen vodja ne dovoli nikomur zablesteti razen sebi samemu.

“Rad imam timsko delo.” Narcisoidni vodja bo z lahkoto izrekel, da ima rad timsko delo in da je timski igralec (ker se zaveda, da je to danes popularno in se od vodje pričakuje). Vendar je timsko delo zanj bolj ali manj samo ritualno in priložnost za nastop in ‘polnjenje’ ega.

Pomanjkanje empatije. Narcisoidni vodja nima prevelikega razumevanja za okolico in njene potrebe. Narcis namreč vidi le sebe in potrebo po uresničitvi svojih sanj in vizij. Pri uresničevanju je pogostokrat brezobziren in na poti do cilja brezkompromisno pohodi vse, kar mu stopi na pot.

Kaj lahko povzamemo iz predstavljenih lastnosti in značilnosti vedenja narcisoidnega vodje? Sklep je dokaj preprost, v enem samem stavku ga je v pogovoru z mojim znancem izrekel Ichak Adizes: “S takšnim človekom je nemogoče delati, tudi če hočete in si prizadevate.”

Toksično organizacijsko okolje in skupna norost

Manfred Kets De Vries v svojem delu The Leadership Mistique podrobno opisuje vzorec vedenja organizacij, ki jih vodijo narcisoidni vodje, in ga poimenuje z imenom skupna norost (shared madness).

V zablodi in iluziji, ki jo goji narcisoidni vodja, namreč običajno sodelujejo tudi preostali člani organizacije. Narcisoidni vodja prenaša iluzije in vedenjske vzorce na podrejene, ki pogostokrat ne le aktivno sodelujejo, temveč njegovo prepričanje in videnje sveta ter prihodnosti tudi vzpodbujajo.

Vendar pa zaposlenim, ki sodelujejo v takšnem procesu, ni preprosto ostati v bližini in orbiti moči narcisoidnega vodje; zato so pripravljeni izvajati raznovrstne “mentalne akrobacije” in se prilagajati, da ostanejo v bližini centra moči in oblasti. Da bi se izognili konfliktu, so njegovi sodelavci pogostokrat pripravljeni žrtvovati resnico, del svoje intimnosti in se celo odpovedati svojemu načinu razmišljanja. Kljub temu pa se njihov položaj lahko hitro spremeni.

Demotivacijske delovne razmere ustvarjajo v organizacijah ozračje, polno strahu, nezaupanja, agresivnosti in izrazito samoobrambo zaposlenih. Gre za toksično organizacijsko okolje, v katerem ni novih idej, zaposleni so demotivirani, absentizem in fluktuacija kadrov sta velika, veliki so tudi nezadovoljstvo z delom in delovni razmerami ter simptomi stresa. Vse to seveda dolgoročno negativno vpliva na uspešnost poslovanja.

Narcisoidni vodja sicer lahko ima izjemno pomembno vlogo v določenih razvojnih fazah organizacije. Potreba po dokazovanju, vizija, izjemna motivacija za njeno uresničitev in osebno potrditev ter pripravljenost prevzemanja tveganja lahko pripomorejo k uspehu na primer v podjetniški fazi razvoja podjetja ali v kasnejših razvojnih fazah, ko podjetje potrebuje temeljito spremembo v usmeritvi ali konceptu.

Strategije izhoda

Organizacija, ki jo vodi narcisodni vodja, je “ladja sužnjev”, ki jo vodja usmerja, pogostokrat spreminja smer in ritem ter se popolnoma požvižga na trpljenje sodelavcev. Ko narcisoidni vodja zapusti organizacijo, je ta v velikim kaosu, zaposleni so izčrpani in brezupno iščejo stabilnost in mir.

Kakšne so pravzaprav možne strategije izhoda? Na kratko bomo predstavili tri.

Sprememba vedenja narcisoidnega vodje. To je najboljša izbira, vendar najteže izvedljiva. Upati, da bo narcisoidni vodja sam spoznal ali sprejel, da je del težave in tudi ključ za njeno rešitev, je iluzija. Narcisoidni vodja si sam ne zna in ne more postavljati mej, zato mu jih mora postaviti kdo od zunaj. Takšno vlogo lahko odigrajo nadzorni sveti in upravni odbori, toda tega ni pretirano pričakovati.

Izguba ključnih kadrov, vlaganje v “visoko kreativne” rešitve ali izvajanje akvizicij (ki prinašajo narcisoidnemu managerju prijeten občutek vznemirjenosti in zadovoljujejo njegov ego) so samo primeri tveganj, ki jih dovoljujejo nadzorni sveti, če pravočasno in primerno ne ukrepajo.

Sprememba načina vodenja narcisoidnega vodje pogojuje tudi spremembo v njegovi osebnosti, kar zahteva psihoterapevtski pristop.

Ne zapravljajte življenja in pojdite. Katere možnosti imajo sodelavci narcisoidnega vodje? Na žalost nimajo veliko izbire. Njihov vpliv na narcisoidnega vodjo je namreč zelo omejen. Ob neki priložnosti je moj znanec vprašal De Vriesa, kaj lahko posameznik naredi, če v svojem delovnem okolju prepozna predstavljene vzorce vedenja narcisoidnega vodje. Njegov odgovor je bil kratek in zelo jasen: “Življenje je eno samo, zato ga ne zapravljate in pojdite.”

To je seveda veliko teže, če ljudje nimajo druge izbire ali če je njihova dediščina v organizaciji tako velika, da je preprosto ne želijo zapustiti.

Nastavitev profesionalnega managerja. Ključ za nadaljnji uspeh organizacij je v vzpostavitvi novih managerskih vlog, ki jih v podjetju z narcisoidnim vodjo primanjkuje (vloge administratorja in integratorja), hkrati pa v ohranjanju tistega, kar je bilo dobrega in zaradi katerih je organizacija postala uspešna (podjetniški duh in vedenje organizacije). Vzpostavitev novih vlog pogostokrat zahteva postavitev profesionalnega managerja in umik lastnika iz aktivnega upravljanja.


If you want solutions for your problems, please contact me:

ga.g.

About the Author:

Milan Krajnc is an expert in solving the challenges that arise from the interaction of different personality types within a company or organisation of any size and scope, from local to national levels. He is able to complete projects that are already being undertaken as well as initiate transformation from the very beginning. He seeks out the root of a problem and eliminates it. He is the creator of the Dynamic Leadership Model.

Leave A Comment