Pri delu nastaja največ težav zaradi nerazumevanja. Vodje se predvsem pritožujemo na svoje podrejene, da svoje naloge ne opravljajo po najboljših močeh. Da bi lahko naredili veliko več, lahko bi bili bolj pripadni, da bi lahko videli več poslovnih priložnosti… zelo redko namreč najdemo zaposlenega, ki bi nam popolnoma zadostoval, skratka prepričani smo, da bi potrebovali kopijo samega sebe, da bi lahko delovni proces tekel nemoteno. In ravno v slednjem stavku lahko najdemo odgovor, zakaj naši podrejeni niso nikoli dovolj dobri. Odgovor bi bil! Zato ker oni, niso mi!

Če podrejeni ne delajo »dobro«, moramo najprej vzrok poiskati pri sebi, saj smo mi tisti, ki delegiramo naloge. Tako, kot bomo informacije predali v poslovni proces se bo proces odvijal. Vendar informacije vsak drugače razume, kar pomeni, da vsi ne bodo enako razumeli, kaj jim sporočamo. In kdo je sedaj odgovoren za nerazumevanje? Še vedno vodja!

Preden nadaljujemo z »obtoževanjem« vodij, poglejmo, kje delamo napako pri delegiranju nalog.

Skupaj s predajo nalog se nam porajajo tudi določena pričakovanja in kadar naša pričakovanja niso izpolnjena smo razočarani. Kar bi pomenilo, da bi morali predajati brez pričakovanj, temveč samo zahtevali. Vendar zahtevamo lahko samo toliko, kolikor je kdo sposoben narediti. In tako se počasi prebijamo k bistvu problema »nerazumevanja«.

Svojih podrejenih namreč ne poznamo. Preden pričnemo sestavljati delovni tim ali delegirati naloge, moramo poznati njihove zmožnosti, kajti šele, ko bomo vedeli kakšni so njihovi potenciali in možnosti, bomo vedeli koliko lahko od njih pričakujemo.

Torej v teoriji bi pomenilo, da lahko naredimo samo toliko, koliko smo sami zmožni in koliko so zmožni naši podrejeni, vendar v praksi tega skorajda ni mogoče, ker imamo tudi mi svoje nadrejene, ki pa tega morda ne razumejo.

Kaj omejuje potenciale?

Na našo osebnost vpliva veliko dejavnikov, vendar najmočnejše so potrebe, ki jih nosimo v sebi. Potrebe pa povzročajo vzorci, mi smo jih v večini prenesli iz svojega otroštva. Vzorce predvsem izražamo, tako, da igramo različne vloge. Dober vodja bi moral prepoznati kakšno vlogo igra njegov podrejeni iz česa bi lahko neposredno videl njegove potenciale, sposobnosti, predvsem pa kako lahko reagira v določenih situacijah.

Vendar preden lahko te vloge prepoznamo v svojih podrejenih, moramo poznati samega sebe.Kdo sem jaz? Kajti šele, ko bom poznal samega sebe, bom lahko prepoznal druge v nasprotnem primeru se nam lahko zgodi, da bomo svoje komplekse, težave in vzorce projicirali na druge in nikoli ne bomo vedeli kdo so ljudje okoli nas (ne smemo jih zamenjati za svoje starše ali otroke).

Prvi korak k spoznavanju samega sebe in svojih sodelavcev je sprejeti sedanjost (realnost), pri čemer nam lahko pomaga Realitetna terapija, šele nato lahko pričnemo spoznavati samega sebe  in druge, tukaj se je v praksi pokazala zelo dobra Transakcijska analiza. Obe vedi sta del psihoterapije, kar pomeni, da bi skoraj vsak vodja moral imeti znanja za vodenje ljudi. Ljudi pa poznamo če poznamo njihove navade in potrebe, torej vsak vodja potrebuje psihoterapevtska znanja.