Ta blog bi lahko imel tudi naslov Razmišljanje: “Materialno bogatega in duševno revnega!”, vendar sem se po daljšem sprehodu odločil, da pustim prvotni naslov. Saj če želimo pozitivne stvari v življenju moramo govoriti samo o pozitivnih in lepih stvareh.

Sedim, na terasi (Knez Mihajlova) v Beogradu.. vroč je dan in že skoraj napol gole Beograjčanke, hodijo po ulici… gor in dol… gor in dol…gor in dol…, malo se zdrznem in pogledam levo in desno, nakar vidim nešteto moških, ki so v enaki poziciji, opazovalca, kot jaz. Imel sem občutek, kod da sedimo v kinu in gledamo akvarij. Nato se vprašam, kaj če se moja žena tako sprehaja po ulici in v njo “buli”, nešteto p… moških in imajo enake misli, kot sem jih imel jaz. OOOOOOOOOOO, bog pomagaj, sem si mislil, se vstal in odšel.

Kar nekaj časa sem taval po Kalemegdanu, dokler se nisem ustavil pred živalskim vrtom, kjer sem videl, nešteto otrok, kako so “bulili” v kletke z opicami. Imel sem občutek, da sem pred kakšno pol drugo uro, videl enak prizor, samo otroci v malo starejši podobi.

Ni mi bilo jasno, kaj moški bulimo, kod da nimamo kaj drugega za počet… doma pa imamo….njo. In sedaj malo obrnimo vloge, ali tudi “naše”, tako gledajo druge moške in si zraven vrtijo film… enak kot mi. Kar stisnilo me je, mislil, sem si: “Mi je že prav, naj me stiska, kaj pa sem razmišljal o drugih…”

Prišel sem domov, Sava je bila glasna, ker je zapihal močan veter… v hišo sem stopil, kot da prihajam sredi noči od ljubice, na koncu hodnika je stala žena, ki je ravnokar prišla iz kopalnice in me pogledala… bila je presenečena, saj je videla neverjeten izraz na mojem obrazu… preden sem karkoli rekel… me je vprašala, katera je bila. Že dalj časa čutim, da imaš drugo… povej katera je, je kričala. Nisem ji niti uspel povedati, da sem…. ko je priletel prvi krožnik, pa drugi … … zaklenjen v kopalnico sem samo še slišal, kako so se krožniki razbijali ob vratih… po desetih minutah, ji je najbrž zmanjkalo krožnikov in počasi sem odklenil vrata… videl, da je zrak čist…in se odpravil proti terasi. Videl sem, da sedi v gugalnici z glavo med nogami … stopim do nje, jo želim objet… ko zakriči, pusti me na miru… ne boš me zamazal. Ne moreš se več tako umiti, da bi se me lahko dotaknil. Zamazan si z drugimi ženskami.

Počakal, sem da se malo umiri in se usedel na rob pomola… gledal sem jo od daleč, dokler tudi ona mene ni pogledala. Stopil sem bliže in se v sedel na drugi konec gugalnice.

Dejal sem ji, veš imava vse vilo ob vodi, čoln, avto… deset stanovanj… vse kar želiš, vendar pozabila sva drug na drugega. Z vsemi temi potovanji, sem si v bistvu polnil čas, da se nisem ukvarjal z bistvenimi problemi… prinašal, sem ti draga darila, da sem malo preusmeril tvojo pozornost.

Odvrnila je, oprosti tudi jaz bi lahko več naredila zate… ti si nama ustvaril… vse, izpolnil moje otroške sanje… vse, vendar v ključnih trenutkih… te ni bilo, niti za najino obletnico, ki mi največ pomeni. Saj vem, da si delal, vendar me je to tako prizadelo, da sem se popolnoma odmaknila. Vendar nisem mogla narediti, korak nazaj. Prepričana sem da imaš druge, ker ti več nisem mogla dati pozornosti, pa tudi sprijaznila sem se s tem. Vendar, ko sem te danes videla, sem začutila, da so vsi moji dvomi resnični, in z mene je skočil hudič, nisem se mogla zadržati… oprosti.

Nič te ne obtožujem, jaz imam slabo vest, ker vem, da sem preveč vlagal v nepremičnine oz. preveč sem delal in pozabljal nate…no v bistvu nisem pozabljal nate. V tebi sem videl deklico, ki sanja o hiši ob vodi, lepih oblekah, potovanjih… in delal sem za to sanjavo deklico, vendar pozabil na žensko, ki je pred menoj, ki veni, ki kliče na pomoč… vendar je nisem slišal, ne videl… videl sem samo njeno preteklost. Še enkrat oprosti, saj vem, da tega časa več ne bom mogel vrniti… vendar glej, danes zjutraj sem uspel prodati veliko večino podjetij, ostali so samo še lokali v mestu in še to imam sedaj novo vodstvo… popolnoma se ti lahko posvetim. Želim, da sva skupaj vsak trenutek.

Objela me je in se mi je zjokala na ramenih… mislil, sem da od sreče. Nakar se je usedla nazaj in dejala. Veš… ko te ni bilo, sem si ustvarila svojo življenje, v resnici mi je zadnje časa ugajalo, da te ni bilo… in ne vem, če je lahko drugače. Preveč sva se odtujila… sedaj pa še spoznanje, da imaš drugo ali druge… res ne vem.

Malo začuden sem vstal in naredil dva kroga po dvorišču… prišel sem nazaj, jo prijel za roke in ji dejal. Veš draga, samo malo sva se odtujila, zato te vabim na dolgo potovanje, da se ponovno bolje spoznava in videla boš, da bo vse v redu. Glede drugih žensk… pa sem ji povedal zgodbo in gledala me je kot so otroci, opice in se pri tem smejala.

Veš nikoli te nisem prevaral, tudi ko nisem bil s teboj sem delal za naju, za najin užitek. In sedaj je čas… da ves svoj čas in energijo posvetim… najlepši ženski na svetu.